Vozniški izpit sem naredil (hja, skoraj že davnega) leta 1999. Ko sem v roko dobil tako željen “roza” dokument, še nisem imel svojega avta. To je pomenilo, da sem tedaj občasno sedel za volan naše družinske (khm, robustne) lade samare in z vsakim novim kilometrom počasi, a vztrajno, nabiral izkušnje.
Po nekaj mesecih sem se lahko pohvalil s svojim prvim avtom: sosed je prodajal jugota, ki je bil zelo dobro ohranjen. Žrtvoval sem vse svoje prihranke, ki jih ni bilo ravno veliko, kakšnih 20.000 bivših tolarjev pa sta primaknila starša in postal sem ponosen lastnik rdečega juga koral 60, ki se je ponašal z letnico 1990 in celo s tem, da ni imel čoka.
Na svoj prvi avto sem bil ponosen. Na menjalnik, ki je bil dokaj čuden (tudi ko si imel v prestavi se je zdelo, kot da imaš v “leru”) in s katerim so se lahko “pohvalili” vsi jugoti, sem se navadil. Hkrati sem izkusil, kako je, ko moraš plačevati gorivo, če se želiš vozit, ter tudi to, da moraš svojega jeklenega konjička vsake toliko časa preventivno peljati na servis, kar te spet stane, a brez tega ne gre.
Po dveh letih sem jugota (prodal sem ga prijatelju, ki je bil z njim več kot zadovoljen) zamenjal za staro, razmajano (no, to sem žal spoznal šele kasneje) alfo 33 (letnik 1987), od katere sem se ločil po slabem letu dni. Sicer je bil avto kupljen od “zaupne” osebe, toda to je že zgodba zase. Čez približno pol leta sem postal lastnik tretjega avtomobila v svoji karieri. Po “jugoslovanu” in “italijanki” je na vrsto prišel “francoz” - renault 5 ali petka po domače.
To je bil moj doslej “najnovejši” avto, saj je bil izdelan modernega leta 1992. Bil je brez centralega zaklepanja, brez servo volana in podobnih zadev, ampak se znova nisem pritoževal, saj je bil avto odlično ohranjen. Po dveh letih, leta 2007, če se ne motim, sem petko zamenjal za alfo 75, ki jo vozim še danes. Tokrat ni šlo za razmajano kripo, temveč za alfico, ki ima - poleg tega, da je bila bolj udobna - celo centralno zaklepanje, servo volan in klimo. Pri letniku nisem napredoval, saj se alfa ponaša z istim letom izdelave kot petka. Okej, priznam: tudi s to alfo sem imel nekaj težav in sem jo nekajkrat preklel, a ni šlo za kakšne večje napake, ampak bolj za splet okoliščin. Sicer ne vem, ali mi dejstvo, da teh alf ni veliko na naših cestah (doslej sem videl dve, eno v Mariboru in eno v Ljubljani), laska ali ne. Edino, kar me pri tej alfi včasih (pozimi) moti, je zadnji pogon, ki - ob pomanjkanju elektronike - včasih ni najbolj praktičen.
Sedaj imam končno redno zaposlitev in opravljam delo, pri katerem zares uživam, kar pomeni, da so pogoji za zamenjavo avta izpolnjeni. V zadnjih tednih vedno znova v glavi preigravam različne scenarije o tem, kateri jekleni konjiček bi lahko zamenjal alfo. Seveda bi si najraje privoščil nov avto - tale mi je že nekaj časa všeč, imel bi tudi tega, več kot zadovoljen bi bil tudi s tem. A se mi zdi, da se mi nakup novega avtomobila ne splača. Prvič zaradi cene (če s punco živiš v podnajemniškem stanovanju, si kupuješ hrano in imaš ostale stroške, dvakrat premisliš, ali si pripravljen mesečno odšteti xxx znesek za to, da se boš vozil v novem avtu), drugič pa zaradi izgube vrednosti. Okej, mogoče si še premislim, toda zaenkrat vse kaže na to, da bom kupil kakšen rabljen avto, star največ pet let, za nakup pa si bom vzel dovolj časa (najkasneje do septembra).
Ugotovil sem, da sploh še nisem imel avta, ki bi bil vsaj mlajši od leta 1995. Ob tem nenehno videvam fante, stare okrog 20 let, ki se naokrog prevažajo v novi BMW-jevi petki, kakšnem audiju a4, raznih mercedesih. Vem, da v veliki večini primerov avto ni njihov, temveč od staršev; s čemer ne mislim posploševat - če nekdo dela in ima spodobno plačo, poleg tega pa živi pri starših in nima skoraj nikakršnih stroškov ter se pač “zapufa” za tak avto, me to sploh ne moti. Ali če se za nakup avta odločita skupaj s punco, itd. Motijo me le “frajerji”, ki se prevažajo naokrog z avtom od staršev ter mislijo, da lahko na cesti bolj ali manj počnejo vse, kar se jim zljubi. Njihovo geslo je seveda: Voziti in biti opažen.
Zadnjič sem na avtobusu mimogrede preslišal pogovor dveh punc. Ena je naredila izpit za avto in se prijateljici potožila, da se bo morala sedaj naokrog prevažati z maminim peugeotom 206, ki je pač, citiram: kanta. Prav zanima me, kaj bi menila, če bi “morala” sesti za volan kakšne petke ali škode felicie. Od študenta, ki dela pri nas, sem v pogovoru izvedel, da skoraj nov polo, star kakšni dve leti, največ tri, ni njegov, temveč od staršev - lahko se z njim vozi po mili volji in ga praktično uporablja le on, za bencin in servise pa mu ni potrebno dati niti centa.
Ne, ne smilim se samemu sebi in se ne pritožujem. Vse avte sem si bolj ali manj kupil sam, sam sem jih vzdrževal in sam sem plačeval servise. Na to sem ponosen. Zdi se mi, da nekateri sploh ne cenijo določenih stvari. Verjetno bi ogrooomno število mladih voznikov, ki jim starši takoj, ko naredijo izpit, kupijo ali podarijo avto, razmišljalo popolnoma drugače, če bi si morali avtomobil kupiti sami (starši bi jim avto kupili, oni pa bi ga morali odplačevati). Da ne omenjam tega, da bi se ego nekaterih znižal na bistveno nižjo raven.
Še enkrat ponavljam - normalno je, da ima vsak starš svojega otroka rad in bi mu rad omogočil ter dal vse, kar lahko. Toda nekateri res pretiravajo in nič ne razmišljajo. Kaj ti pomaga, če sinu, ki je pravkar naredil izpit in nima praktično nobenih izkušenj (trdno sem prepričan, da si izkušnje nabiraš šele, ko narediš izpit in pričneš vozit), kupiš avto z 1,6 ali 2,0 motorjem in si tako srečen, ker se sin vozi v “varnem” avtomobilu, nato pa ga - nevešč močnejšega motorja, saj je v avtošoli vozil bistveno šibkejši avto, brez izkušenj in poln samozavesti - po možnosti razbije. A eni starši se ne naučijo ničesar in menijo, da njihov sin pa že ni kriv, sigurno je kriva cesta ali kakšen drug dejavnik. Glavno, da je sin preživel, bodo že kupili nov avto.
Ne rečem, da je narobe, če starši pomagajo svojemu otroku in mu denimo prispevajo polovico denarja za avto ali mu plačajo registracijo le tega. Ali če mu po “netržni” ceni prodajo svoj avto.
V glavnem: če pri nas ne bi veljalo, da moraš imeti boljši avto kot sosed oziroma je da je avto glavni statusni simbol, potem bi bilo življenje veliko lepše. Da ne govorim o vsakdanu na cestah …
V nekem slovenskem predoru se podre strop.
Sodišče na zagovor pokliče železo, pesek in cement.
Najprej odgovarja železo: "Gospod sodnik jaz ne vem nič, mene so samo pripeljali na gradbišče in me posadili na strop, jaz nisem nič kriv."
Nato na zatožno klop sede pesek: "Jaz nisem nič kriv, tovornjak me je pripeljal, zmešali so me z vodo in dali na strop, nič ne vem zakaj se gre."
Zadnji je na vrsti cement, ki pa slabe volje zavpije na sodnika: "A VESTE KAJ? ČE ME PREJ NISTE MEŠAL ZRAVN, ME PA TUDI ZDAJ NI TREBA!"
