Zmešnjava

Zadnje dni ne najdem časa za blog, tako da Karolina “rešuje” blog pred nabiranjem pajčevine.

Vzrok za kronično pomanjkanje časa in spanca je dnevna vožnja v Ljubjlano, toda se ne pritožujem, saj po dolgem času…ne, lažem, prvič v življenju počnem nekaj, ker me veseli in nekaj delam z veseljem. Do odhoda v službo nimam nikakršnega odpora - če bi mi kdo to dejal pred časom, bi se pričel smejat. Vožnja bo trajala še ta teden, nato pa bom prebivalec Ljubljane…khm, začasni seveda. Opazil sem, da je v Ljubljani beseda živjo prisotna na vsakem koraku, a jaz se ne dam. Zdravo je moj pozdrav.

Sedaj pa grem “v vodoravni položaj”. Jutri si lahko namreč utrgam nekaj uric spanja več kot v preteklih dneh. Spaaaaaaat.

0%

0%

Najina selitev v Ljubljano postaja vse bolj realnejša. Namreč, našla sva garsonjero v Šiški, ki jo “prevzameva” čez dober teden. Sicer je majhna, z 22m2 je pravzaprav melo večja od “škatlje za čevlje”, vendar se za enkrat tolaživa, da bova že zdržala kakšno leto.

Najlepše pri tem namreč je, da bo najemnina znašala “le” 250€ na mesec, kar pa kljub majhni kvadraturi, za Ljubljano niti ni veliko. Vsaj glede na ponudbo v nepremičninskih oglasih, kjer takšnih cen ne vidiš prav pogosto, za še manjše kvadrate pa lastniki pričakujejo tudi do 350 evrov - brez stroškov. Ti naju bodo prišli med 50 do 70 evrov, verjetno še dodatnih 20 evrov za internet (čeprav se še odločava med kabelskim ali pa novo Mobitelovo ponudbo), medtem ko se glede TV-ja tudi še vedno odločava med sobno anteno ali kabelsko.

Hvalabogu se je tokrat iskanje stanovanja končalo dokaj hitro. Pravzaprav ni bolj zopernega opravila … S tem imam sicer že kar nekaj izkušenj, saj sem v času študia v Mariboru zamenjala štiri podnajemniška stanovanja. Prvič sem imela srečo, saj mi je ustrezalo prvo stanovane, za katerega sem klicala in se dogovorila za ogled. Naslednji trije poiskusi so bili manj prijetni ter dolgotrajnejši. Veliko telefonskih pogovorov, veliko skoraj že neprijetnih ogledov stanovanj. Kako povedati lastnku že na ogledu, da te stanovanje ni navdušilo? Kar takoj, na licu mesta, naravnost, ali z “bom še poklicala”? Nisem zelo izbirčen človek, vendar ko sem iskala stanovanje, ki bi si ga delila z drugimi cimri, sem vedno ocenjevala še zlasti to, ali mi soba in na sploh celo stanovanje pušča dovolj maneverskega prostora, da se lahko umaknem na samo. Imam trenutke, ko mi pač ni do druženja.

Ugotovila sem predvsem to, da ljudje definitivno ne znajo “prodati” svojih stvari. Nepremičninski oglasi so povsem pomanjkljivi, skop opis ponavadi vsebuje le lokacijo, velikost in kontaktne podatke. Slike so priložene le redko. Čeprav je to, da ni slik, včasih še dobrodošlo - predvsem takrat, ko se oddaja manjše stanovanje, saj znajo slike prav skaziti realno situacijo in se ti zdi prostor še manjši, ko je v resnci. Tudi oglasi agencij, od katerih bi pričakovala, da se bodo svojega posla lotili bolj profesionalno, so taki … za en drek. Mimogrede, stanovanja nisem nikoli iskala z njihovo pomočjo. Ne maram posrednikov, sovražim dajanje provizij in napitnin, poleg tega pa še nisem slišala za nobeno dobro izkušnjo z njimi …

Če bi sama oddajala ali prodajala nepremičnino, bi se vsekakor potrudila že pri oglasu, ter skušala napisati čimveč, predvsem:

• lokacija in velikost,
• razporeditev prostorov, oprema,
• priključki,
• okolica, prometne povezave,
• od kdaj je stanovanje vseljivo,
• finančne podrobnosti - najemnina/kupnina, varščina, stroški …,
• možne zahteve.

No, pri tem slednjem lastniki stanovanj včasih res pretiravajo. Razumem, da v stanovanju ne želijo imeti velikega psa, ne vem pa, kakšno škodo lahko na opremi naredi npr. trimesečni dojenček. Ja, jasno mi je, da je lastnina lastnikova absolutna pravica in imajo vso pravico biti malo izbirčni, vseeno pa imajo včasih res čudne predstave.

Kakorkoli, dober oglas prihrani kar nekaj težav, predvsem pri klicih “informativne narave”, ko se pokliče najprej sploh za to, da se izve kolikšna je najemnina. Za 25m2 400 evrov in 1000 evrov varščine? Hvala za odgovor, ta podatek bi lahko navedli že v oglasu, pa vas zdaj ne bi motila s klicem.

22 kvadratov … Jezus! Nikoli še nisem živela v tako majhnem prostoru. Sicer je moja zdajšnja soba velika le 8m2, vendar je je stanovanje vseeno nekoliko večje, doma pa tako ali tako živim v hiši … Itak je pa to le začasna rešitev. No, se bova pa toliko bolj stiskala … dokler si ne bova začela it na živce.

0%

0%

To so besede enega od članov organizacijske ekpie (no, vsaj po mojem), ko ga je nekdo iz občinstva povprašal, koliko kart so prodali za letošnjo 16. izvedbo mariborskega “rock” dogodka leta - Piše se leto.

Letos se je koncert, ki vsako leto ob pričetku poletja mestu Maribor le vdahne nekaj mainstream¹ rock vzdušja, vrnil na prenovljeni Ljudski vrt. Povsem tipično je mati narava popoldne obvezno poskrbela za dež, kot je že tradicionalno za dan koncerta, obiskovalcev pa je bilo nekje med 4000 in 4500. Vsaj kot sem kasneje prebrala, štela jih seveda nisem. Torej, za tak dogodek relativno malo, taisti koncert pa je v preteklosti zagotovo videl že več poslušalcev. Treba je pač kupiti karto za 15-20€, medtem ko je podoben open-air koncert radia City pred 20000 ljudi, kjer zadnje čase kraljujejo razni “turboti”, le praktično zastonj. V Mariboru pač kraljuje drugačna scena. No, čeprav sem bila prijetno presenečena nad odzivom na Cicrom open air koncert pred tedni.

Štadion se je izkazal za akustično zelo primeren za glasbene dogodke, čeprav je bil sam oder postavljen malo predaleč od tribune, namenjene za obiskovalce, ki si koncerta pač niso želeli ogledati na parterju, pod odrom.

No, ne mislim predolgo bluziti, tak nimam o čem. Želela sem samo opozoriti na izjavo iz naslova. Saj ni tako hudo, ali pač?

Še nekaj fotk:

Najprej je nastopila skupina Not’n'Vun, alias “Metallica cover band”, ki me pravzaprav niti ni pustila ravnodušno … Ob igranju največjih hitov Metallice sem “sodelovala” z njimi, kolikor se je na tribuni, 65 metrov oddaljeno od odra² - zaradi tega je tudi spodnja slika slabše kvalitete, pač dalo. Me like Metallica.

Nadaljeval je Magnifico s svojim značilnim in simpatičnim nastopom. Hm, starejši hiti so mi bolj všeč kot novejši. Pa bolj akustična izvedba le-teh ta petek gor ali dol.

Občinstvo je povsem navdušil Giboni³, meni totalna neznanka. V bistvu sem pred nastopom mislila, da morda poznam največ dva njegova komada, izkazalo se je da mi je bil znan njegov celoten repertoar, nekje na mojih policah pa se celo nabira prah na njegovem sicer copy-paste Miraklu. Ali ste vedeli, da je avtor Dragojevićeve Cesarice on? Itak ste. No, jaz nisem. Nekako ne spremljam hrvaške glasbene scene, tako da je bil ta podatek zadnjič zame “vsak dan nekaj novega” moment. Pravzaprav - glasbe podrobneje ne spremljam že kakšnih pet let. Nimam pojma, kdo je danes in, kdo ne. Kar se tiče glasbe, sem ostala tam nekje v devetdesetih letih. Sem za Guns’n'Roses in nimam pojma kdo so Arctic Monkeys. Tako nekako.

Torej, Giboni me je pozitivno presenetil. Odličen nastop: že za uvod udaren hit, koketiranje z občinstvom ter s kamermanom, kateremu je prepustil mikrofon za nekaj odpetih verzov, sam pa med tem poprijel za kamero in se mu mimogrede ponudil še za ženitnega posrednika, pihaje na dušo številnim fanom … Užival je in občinstvo z njim.

Pred množico vreščavih najstnic nastnikov je koncert z kot vedno brezhibnim nastopom zaključila Siddharta. Do zaključka prve pesmi sem nekako še zdržala v četrti vrsti⁴, toliko, da sem pač uspela narediti en škljoc na oder, potem pa sva se raje umaknila v ozadje in se pomešala med občinstvo 25+. Še vedno trdim, da je prvi album Id njihov najboljši izdelek. In da je bil Tomi takrat bolj “lušten”. Ampak takrat sem bila v 1. letniku gimnazije … Vendar - vreščava najstnica vseeno nisem bila nikoli.

Luštno slovo od Maribora. Sicer prihaja še Lent, letos znova z nekaj odličnimi nastopajoči, vendar ga tokrat verjetno preskočim.

0%

0%

1. bolje išta nego ništa[nazaj]
2. saj potem sem šla naprej, hehe[nazaj]
3. zame sprva presenetljiv izbor organizatorjev[nazaj]
4. daj spni si lase, če se že misliš razmetavati na koncertu!! jebote  [nazaj]

Ravnokar sem od mize prilezel do računalnika, trebuh (ne upam napisat trebušček, ker bi se ob pogledu nanj in asociaciji na to besedo pričel še sam smejat) pa je “obtežen” s tipičnim nedeljskim kosilom. Pod tipično smatram meso, krompir ter solato.

Prilagam še foto dokaz

In da, razmišljam  o tem, kam naj se odpravim malo “migat”. Razmišljam

0%

0%

Spet se selim. No, vsaj kot kaže te dni¹. V Mariboru sem zamenjala že 4 podnajemniška stanovanja, tokrat pa se od njega po skoraj šestih letih poslavljam in odhajam čez Trojane, v Ljubljano.

Robiju je namreč končno obljubljena služba. Obljubljena zato, ker pogodba še ni podpisana, zato se raje ne veseliva prehitro, saj se je na tem področju v zadnjih mesecih dogajalo marsikaj. Od skorajda sužnjelastniškega odnosa v eni od trgovskih verig, večnega honorarnega dela, do obljubljanja v stilu “jutri lahko začnete”, nato pa v zadnjem hipu “našli smo nekoga drugega” … Pošta je dosti zaslužila na račun poštnine pri pošiljanju prošenj, na odgovorih delodajalcev, glede izbire zaposlenega, pa pač malo manj. Naše firme pač ne upoštevajo niti tako osnovne norme o obvestilu nesprejetim kandidatom - kako lahko pričakujemo torej, da se na tem področju tudi v času zaposlitve ne bodo dogajale hude kršitve? No, prihajalo je tudi do takšnih ekstremov, kot je obvestilo o neizbiri kandidata, ki ga je firma poslala v treh dneh, ko je bila prošnja (oziroma po novem ponudba za delo) sploh poslana in to še preden se je iztekel tisti 8 dnevni rok od objave prostega delovnega mesta, kot je bil čas za pošiljanje prošenj. Seveda je v večini primerov izpolnjeval vse razpisane pogoje, vendar v 60% vseh primerih ni bil klican niti na razgovor, kar logično kaže na to, da se pri nas zaposluje predvsem po vnaprej dogovorjenih sporazumih. Največ tega je po izkušnjah predvsem pri oglasih, ki je pojavljajo na straneh Zavoda za zaposlovanje.

Lahko rečem, da je Maribor z okolico obrnil po dolgem in počez, vendar se vseeno ni našlo nič primernega. Roko na srce, tudi neke velike ponudbe za primerna delovna mesta ni v teh krajih, zato pač ni preostalo nič drugega, kot pokukati še na “Zahod”. Tudi tukaj je bilo sprva kar nekaj bolečih “zavrnitev”, predvsem zaradi dejstva, da pač ni iz Ljubljane in se je vsem seveda zdelo nezaslišno, da bi se plačevali potni stroški, ki bi nastali zaradi vožnje MB - LJ. Tokrat pa se je sedaj nepričakovano pojavila ponudba, ki se je pač ne da in ne sme zavrniti.

Ker seveda ne gre drugače, si morava poiskati stanovanje nekje v Ljubljani, oziroma okolici. Ali pa vsaj biti nekje, dokler se stanovanja ne najde. Iščeva garsonjero oz. 1-sobno stanovanje. Ponudbe je kot kaže kar precej, vendar so cene takšne, da te kar glava peče. Do 380€ še greva, več si pa pač ne moreva privoščiti, kajti vsaj za enkrat sama ne delam, ker moram še stvari na faksu “popucati”. Vem da bo težko najti kaj za tak denar, vendar upanje obstaja. Ve kdo za kaj primernega? :mrgreen:

Pa ravno, ko sem se nekako uspela navaditi Maribora in mi je na trenutke že postal všeč, bom menjala okolje. Še meni je malce hudo, kaj šele Robju, ki je tukaj ”born and rase”. Ne samo, da bo to tokrat prvo skupno življenje za naju, tudi sicer bo stresno. Novo okolje, kjer ne poznava praktično nikogar. Ne veva kje so dobre restavracije, kje je dobra kava … O fak … in kje je kak dober frizer …

0%

0%

1. upam, da v zadnjem hipu ne pride do kakšnih sprememb[nazaj]

Tokrat bom posnemal Ireno in Nino ter se za spremembo še sam izrazil s pomočjo Lolcatov.

Spodnja slika nazorno ponazarja moje veselje po tem, ko sem izvedel čudovito novico, ki je še pred kakšnim tednom dni niti v sanjah ne bi pričakoval. Končno je sreča očitno le nekako zašla in se prikotalila mimo mene. Saj je bil sicer že čas.

0%

0%