Zmešnjava

Kako spet iščem novo stanovanje

9.09.2007

Te dni se ukvarjam z iskanjem novega podnajemniškega študentskega stanovanja, nekje v centru Maribora … Pogodba za stanovanje, v katerem sem trenutno, se mi izteče konec tega meseca, podaljšala pa je zaradi določenih razlogov nisem, zato se mi že kar malce mudi, saj do sedaj nisem naletela še na nič primernega.

Letos teče že peto leto, od kar študiram v Mariboru in do sedaj sem zamenjala že tri podnajemniška stanovanja. Za prvo stanovanje, v katerem sem bila tri leta, lahko rečem, da je bila dobra izbira. Bilo je 3 sobno (ali pa 3,5 - recimo da se velika predsoba, ki smo jo uporabljali za dnevno sobo, šteje za tisto polovičko), v novejšem bloku, s solidno veliko kopalnico, kuhinjo in kar prostorno jedilnico, ki se je izkazala za izjemen »družabni prostor«; moja soba je bila ogromna, mislim da je merila kar okoli 20 kvadratnih metrov. Imela sem veliko zakonsko posteljo, lepo pohištvo, zofo, ogromen balkon … Soba je bila sicer namenjena za dva, toda ker lastnica stanovanja čez študijsko leto ni dobila nikogar več, sem v sobi kraljevala sama. Seveda nisem imela nič proti.

Naslednje leto sem se preselila v drugo sobo, k cimri, prav tako pa sem zamenjala sobo tudi naslednje leto, tokrat v najmanjšo, a še vseeno solidnih 12 kvadratnih metrov veliko enoposteljno sobo. Sicer sem si stanovanje delila še z tremi, nekaj časa s štirimi cimrami, s katerimi sem se dobro razumela. Večji problem so bili sosedi, za katere smo bili seveda za vsak problem krivi mi študentje, ter tudi najemodajalka, ki je imela neke nenavadne ideje o tem, kako se bo stanovanje uporabljalo samo za spanje, vse ostalo (vključno z učenjem), pa naj bi se dogajalo nekje drugje. Ja …

Po treh letih sem, po prepiru s sosedo ter najemodajalko, menjala to stanovanje sredi centra za malo manjše, starejše, a vseeno prikupno stanovanje nekaj korakov izven mesta. Lastnik je bi tokrat bolj človeški, zelo razumljiv, sosedski odnosi so bili korektni, le stanovalka v stanovanju pod mojim, je tu pa tam prosila, da bi se pri nas hodilo malo bolj tišje, ker se je baje vsak korak slišal k njej in se ji je zaradi tega tudi majal luster. Čeprav smo se s cimrami (mimogrede, bolj mirnejših cimer bi bolj težko našla … kakršno koli družabno življenje za njih ni prišlo v poštev … res dolgčas) trudile, in da smo praktično lebdele nad podom, smo od spodnje sosede tu pa tam vseeno slišale trkanje (verjetno) metle po stropu.

Kljub temu sem bila s stanovanjem kar zadovoljna, toda ker je imel najemodajalec neke druge načrte z njim, podaljšanje pogodbe ni prišlo v poštev in sem se spet selila in sicer v to stanovanje, v katerem se še za enkrat. Lokacija je res super, v centru mesta, a hkrati ravno prav oddaljeno od hrupa na cestah. Do faksa imam dobre štiri minute hoje, a kljub temu mi je letos »uspelo«, da sem skoraj vedno zamudila začetek predavanj.

A pravzaprav sem takrat najela mačka v žaklju. Ko se si šla ogledati stanovanje, sem bolj podrobno pogledala le sobo za katero sem se zanimala, kuhinje in kopalnice si niti nisem natančno ogledala, za kar mi je bilo potem takoj ko sem se vselila, pošteno žal, saj je »vse narobe« in nič ne dela tako, kot bi moralo. Da samo naštejem nekaj najbolj očitnih stvari: v kopalnici ni bilo tople vode, ko je bilo zunaj malo bolj toplo, pipa na umivalniku je nonstop zamašena, sama kad niti ni vgrajena, tako da me je vedno strah, da se bo udrla, ko se tuširam (pa niti nisem tako težka), v kuhinji se tu pa tam zamaši odtok, pokvari hladilnik …

Stvar pa niti ne bila tako slaba, če tokrat res ne bi imela malo nesreče glede sostanovalk. Punce, kar šest jih je, vse brucke, so glasne oz. hrupne podnevi in ponoči in tudi nič kaj preveč uvidevne do ljudi, ki se hočejo naspati ali pa v miru učiti, praktično ne pospravljajo za seboj. Znova in znova me preseneti, kakšen nered je lahko v kuhinji. Posoda včasih po več dni čaka na to, da jo nekdo pomije! Nekaj časa sem se še trudila in vsaj jaz skrbela za to, da je bila kuhinja vsaj za silo pospravljena in čista, toda ko sem videla, da se trudim samo jaz, sem s tem nehala in pospravljala samo še za seboj, kot smo se tudi večkrat dogovorile, da bo tako. Čeprav to včasih zelo čudno deluje: nered na mizi in po jedilnem pultu, polna umivalna korita umazane posode in na drugi strani jaz, ko si pomijem le svojo skodelico ali pa krožnik. Ker v takem ne morem več živeti - večino časa namreč preživim v Mariboru, torej spet iščem novo stanovanje. Po slabi izkušnji, ki jo imam, sem tokrat bolj izbirčna, saj nočem, da spet pristanem nekje, kjer je praktično vse pokvarjeno, prav tako pa si tudi želim, da najdem neko urejeno in mirno stanovanje, kar pa se mi je že maščevalo, saj sem že našla nekaj zelo primernega, toda ker sem se preveč obirala pri odločitvi, je bilo stanovanje v tem času že oddano.

Pomemben faktor je tudi cena. Več kot 150, 160€ na mesec (s stroški vred), si ne morem privoščiti. No, saj tu nekje se tudi gibljejo cene za najem enoposteljne sobe, kar jaz tudi iščem. Tukaj v Mariboru vsako leto za nekaj evrov poskočijo cene, vedno več pa je tudi povpraševanja, saj se število študentov v Mariboru hitro povečuje.

O selitvi v študentski dom nisem nikoli razmišljala, saj mi to ne paše. Potrebujem namreč mirnejše in intimnejše okolje …

Skratka - ve kdo za prijetno, urejeno in mirno študentsko stanovanje v centru Maribora, kjer je možnost najema enoposteljne sobe?

Zapisano pod: Iz najinega sveta, razne cvetke. .