Karolina + Robi81

V soboto sva se z Robijem odpravila na krajši izlet in sicer sva se odločila raziskati tako imenovano “Pot štirih slapov”. O tem je pred časom pisal že Buba Švabe, ko se je na vrh Bohorja odpravil s kolesom in vmes izvedel še za štiri slapove.

Najprej nekaj besed o tej, kako bi se izrazim, no - o tej pohodniški točki. Gre za štiri (sicer malo ožje, a vseeno lepe) slapove, z imeni Bojanca, Ubijavnik, Pekel in Bojavnik. Vsi štirje slapovi se nahajajo na južni strani Bohorja (hribovje v Posavju) in vsi so nastali vsak na svojem potoku. Ime “Pot štirih slapov” na kažipotih, ki usmerjajo pohodnike do slapov, je v bistvu zelo zavajajoč, saj lahko zlahka dobiš občutek, da so si slapovi zelo blizu drug drugemu, toda temu ni tako … Mislim da za ogled vseh štirih hkrati lahko porabiš kar cel dan, oz. okoli sedem ur, saj razdalje med njimi niso tako kratke. Midva (no, mi trije - z nami je bila še vodička - moja sestra, ki dokaj dobro pozna poti) vsa za vso pot porabila kar tri ure, sva si pa ogledala samo dva slapova. Je pa res, da se nam ni najbolj mudilo …

Buba Švabe je svoj izlet začel na Senovem, mi pa na drugem koncu - iz Blance in nato do Gorenjega Leskovca in vse tja do kmetije Požun, ki baje turistom oz. izletnikom nudi odlične postrvi (čeprav sama okolica okoli njih prav nič ne spominja na to, da se ukvarjajo z gostinsko dejavnostjo) smo se pripeljali z avtomobilom, nato pa dalje peš (no, saj to je tudi zadnja točka, do koder se da priti z avomobilom). Tu je bila tudi označena pot do prvega slapu:

Nato smo nadaljevali po zelo prijetni gozdni poti, ki se vije ob (Stranjskem) potoku, med katero smo sicer morali večkrat prečkati brv, ali pa potok kar preskočiti. Pot je bila sprva zelo široka, dobro uhojena, sicer na mestih tudi malo blatna, zato te poti ne priporočam neposredno po močnejšem deževju.

Kljub spokojnosti narave, nam na tem delu poti ni bilo dolgčas. Med drugim smo naleteli na zanimivo drevo z votlim deblom, ki ga baje občasno naselijo divje čebele … Ta votel del je dovolj velik, da se vanj skrije odrasel človek:

Kasneje se je vse skupaj malo zoožalo in tudi pot je postajala vse bolj razgibana, polna brzic in “mini slapov”, tudi do višine nekje do 5 metrov.

Proti koncu smo celo morali pokazati nekaj alpinističnih spretnosti, saj je bilo potrebno preplezati nekaj skal. Pot so nam vsaj na treh mestih oljšali železni klini:

Končno pridemo do našega prvega cilja, do slapa imenovanega “Bojanca”. Baje da je okoli tega slapu spletena neka legenda o dekletu, ki je na slapu izgubila iglo in jo je njena mati zaradi tega kaznovala z nalogo, da je morala vsak dan nad slapom očistiti peči, ne da bi se pri tem zmočila, toda ker se je deklica vseeno rada kopala ob slapu, jo je pri tem mati nekega dne zalotila, in jo pahnila v globel. In pravijo, da je v skali ob slapu ostal odtis dekličinega obraza. No, jaz tega “pojava” nisem uspela videti. Pa kdaj drugič, ko bom na to bolj pozorna.

Še slika Bojance (voda pada okoli 15 metrov v globino) - malce od daleč:

Okolica slapu je pa zares zanimiva, saj je stisjen med dvema pobočjema ki se dvigata visoko navzgor. Nekje vmes je še prostor za visoko kamnito steno, polno lukenj. Pravzaprav gre tu skoraj za prave male kraške pojave (tudi vrtače se znajo tu pojavljati), saj naj bi bile kamnine sestavljene iz apnenca in dolomita. Če se seveda sploh spomnim prav iz osnovne šole, ko smo se učili to tem … Okolica me zelo spominja na Bolnišnico Franja. Soteska, na vseh straneh se dvigajo skalnata pobočja, potok … Popolna klamufaža za nekoga, ki iz vrha gleda na dno.

Po krajšem počitku in “foto-sešnu” iz vseh kotov smo se odpravili dalje, povzpeli smo se po z zajlo in lesenimi stopnicami zavarovani strmi poti, naravnost na vrh, kjer nas je tabla usmerila do naslednjega cilja, do slapa z zanimivim in zloglasnim imenom - “Pekel”.

Pot do tega slapu sicer ni bila tako atraktivna kot do prvega, smo pa vmes izvedeli, da je tu celo povojno grobišče (slika z križem). Pot so nam oteževala podrta drevesa¹ , verjetno jih je izruval močnejši veter, ki se je pred kakim tednom tukaj razbesenel v pravi vihar² . Takih ovir smo do Pekla našteli kar 16.

Tako kot je prej pot potekala strmo navzgor, smo se sedaj strmo spuščali in kmalu prišli do potoka Blanščica, kjer smo opazili tudi razvaline nečesa, kar bi nekoč lahko bilo mlin. Neverjetno, na kakem odročnem kraju je to nekoč stalo!

Slap Pekel (20 m) pa izgleda nekako takole (lepše slike žal nimam):

V bližini slapu sem opazila na smerokaz, ki izletnike usmerja proti “Partizaniski tehniki France Prešeren”. Kasneje sem izvedela, da gre za leseno barako, ki naj bi bila postavljena leta 1944 in je služila za partizasko tiskarno, nekateri pravijo tudi, da so sem tudi vozili ranjene partizane. Ker nismo hoteli, da bi nas prej prehitela tema, se do te tiskarne nismo povzpeli, ampak smo se obrnili nazaj. Čeprav smo nazaj hodili ob strugi potoka Blanščica, po drugi poti kot pa smo svojo pot pričeli, smo iz gozda prišli prav tako pri na začetku omenjeni kmetiji Požun.

Za nami je bil prijeten izlet, kdaj drugič pa se odpravim še na preostala slapova. Samo turo pa zelo priporočam vsem ostalim. Le da boste za seboj pospravili smeti, kot do sedaj! Namreč - pohvalno je, da na celi poti nisem opazila niti enega odvrženega odpadka!

P.S.. slike bi lahko izpadle veliko lepše, če bi bilo bolj sončno vreme in pa tudi, če bi znala uporabljati najboljši program za zmanjševanje slik, ki mi potem ne bi na nek način skazil posnetke.

0%

0%

1. tukaj pade stereotip o Bohorcih in motorkah … krajevna šala, pač[nazaj]
2. je pa moralo zelo močno pihati, saj so na tleh ležala zelo debela drevesa[nazaj]