Zmešnjava

Kaj kupiti babici za 70. rojstni dan

Babica oz. stara mama - no, v naši družini babici rečemo enostavno “mama”¹, bo konec decembra praznovala svoj 70. rojstni dan. Priprave na praznovanje, na katerem se bo zbrala vsa družina in ostali prijatelji, že potekajo, sama pa se ukvarjam predvsem z dilemo kaj ji naj kupim, podarim ob tem njenem praznku.

Sama že tako ne slovim po dobrih idejah za darilo. Ljudi sicer rada obdarujem, vendar ne pa tudi nakupujem², toda kaj ko je včasih tako težko izbrati primerno darilo, še posebaj za (starejše) sorodnike. Večkrat (no, skoraj vedno) me omejujejo tudi finančne zmogljivosti, sama pa tudi nimam neke umetniške žilice, da bi darilo izdelala sama, za kar se ljudje zadnje čase radi odločajo. Da je moj smisel za ”materjalne pozornosti” res slab, lahko ilustriram z primerom, kaj sem letos za rojstni dan kupila Robiju. To je bil koncertni DVD skupine  Parni Valjak - Bez Struje (Robi je sicer njihov velik oboževalec) in (pazi zdaj to) Gillete Fusion set³ :)  Ja, na svojo izbiro daril ali pa vsaj kombinacijo le-teh, res ne morem biti velikokrat ponosna. Mogoče je zame še najbolj posrečena zamisel o plačanemu izletu na Dunaj z dve osebi, ki ga bom za 18. rojstni dan poklonila sestri⁴. No, še to je bila Robijeva ideja.

Torej, moja babica. Mama. Kljub temu, da je včasih hudo naporna (besede optimizem pač ne pozna), jo imam seveda zelo rada. Lahko rečem, da je tipična mati iz kakšnega Cankarjevega romana.  Za njo je težko življenje, že zelo zgodaj je izgubila mamo, imela mačeho s katero ni bila ravno v odličnih odnosih, vedno je morala trdno delati za preživetje, skrbeti za kmetijo, se poročila z moškim, ki je bil sicer dober do nje, čeprav je rad pil, toda imel neka depresivna obdobja v stilu “ubil se bom”, s katerimi je seveda moril vso družino … Sedaj je že 30 let vdova, ima sicer tipične starostne zdravstvene težave, toda hvalabogu nič tako resnega, kot je na primer rak ali pa kaj podobnega.  Celo življenje živi z nami, moje sestre in brata pazila kot otroke, še vedno skrbi za mali milijon stvari, med drugim tudi za to, da ima vsa družina vsak dan pripravljeno kosilo, pa čeprav vsak pride iz šole, službe ob drugi uri. O pestrosti njene kulinarične ponudbe sicer v tem trenutku raje ne bi, pa tudi to ni niti pomembno. In enostavno ne zna počivati. Že tako ali tako je zgarana od dela, toda ona še vedno skrbi za svoje pujske⁵, čeprav ji tega ne bi bilo potrebno. To ji je nekakšen hobi. Poleg petja ljudskih in cerkvenih pesmi, saj sodeluje v zboru ljudskih pevcev, s katerim včasih nastopa na kakšnih proslavah in drugih prireditvah.

In kaj kupiti babici za rojstni dan? Kaj kupiti nekomu, ki ima vse, ki ničesar drugega ne potrebuje kot pa malo mira in počitka, kar pa je v veliki meri odvisno tudi od njega samega? S tem vprašanjem se sicer ukvarja vsa družina. Mami ji bo plačala toplice - ja, kako tipično, očitno sem smisel za izvirna darila podedovala po njej. Ne vem, neko malo pozornost si bom že izmislila. Imam še nekaj časa na razpolago, morda se mi v tem času utrne kakšna ideja.

1. mami(ca) je pa mami[nazaj]
2. še posebno ne v predbožičnem času[nazaj]
3. je pač nekajkrat omenil, da ga zanima ali te britvice res tako sijajno delujejo in kaj drugega kot to, mi takrat res ni prišlo na misel[nazaj]
4. prav zdaj v soboto praznuje[nazaj]
5. svinje, prašički, gujdeki[nazaj]

4 komentarjev 30.11.2007

Ena iz kviza “Lepo je biti milijonar”

Čisto razumem, zakaj zanimanje za ta kviz upada.

12 komentarjev 26.11.2007

Kako hitro do denarja (ne, tu tokrat res ne gre za piramidni sistem)

Če koga zanima hiter zaslužek - tu imate idejo (mislim da je aktualna še kak teden, preden se ta akcija ne zaključi):

Mariborski radio City je pripravil novo igro, tekmovanje … karkoli pač … Sredi Glavnega trga so namreč postavili tako imenovani “Zid”, ki so ga polepili z baje pravimi evrskimi bankovci. Sama nagradna igra poteka tako, da poslušalci oz. mimoidoči skušajo prešteti ta denar, ki je prilepjen na oz. v zid. In poleg tega morajo imeti še srečo, da dobijo prosto linijo v eter, kjer sporočijo svoj seštevek.

No, res gre za kar lep znesek. Mislim da se skupna vsota giblje tam okoli 20 tisoč evrov, vsaj glede na besede poslušalcev, ki so imeli toliko volje in potrpljenja (in želje po denarju), da so ta denar dejansko tudi šteti (no, nekateri zgolj le igibajo). In nekdo, ki bo preštel pravi znesek, ali pa se mu najbolj približal, bo torej zmagovalec, ter dobil ta znesek. Sliši se lahko, toda to seštevanje bankovcev in kovancev ni tako lahko, saj so bankovci po tem (kao) zidu postavljeni zelo zgoščeno in praktično nikoli nisi prepričan, ali se kak bankovec skriva tudi za katerim drugim.

No, vsem veliko sreče pri seštevanju in računanju … Mene to sicer prav nič ne mika.

Za konec še to - organizatorji te akcije “Zid” pravijo, da gre pri tem za “pridobitev nove mestne znamenitosti”¹, jaz pa ob tem pravim samo: “Ni nam lahko!”

1. phaha[nazaj]

2 komentarjev 25.11.2007

Festival CRŠ, stripi in potepanje po Zagrebu

Stripi. Z njimi sem se srečal že kot majhen fantek, ki si je z zanimanjem ogledoval črno-bele risbe in barvno naslovnico, si s pomočjo svoje domišljije predstavljal potovanje po čudežnem svetu, ki so ga prikazovali in se dobesedno zasvojil z njimi.

Ko sem se naučil brat, je bilo branje (in gledanje) stripov še bolj zanimivo. Mirno sem se zleknil na kavč, ter počasi srkal vsebino stripa vase ter opazoval tudi najmanjše podrobnosti risb v stripih. Verjetno me je za stripe navdušil ata, ki je tudi ko majhen deček pričel z branjem stripov po šoli in tako dolgo ni hotel domov, dokler po šoli ni prebral stripa do konca.

Skratka, stripi moje mladosti so izhajali v tedanji Jugoslaviji v dveh serijah : Lunov Magnus Strip in Zlatna Serija. V vsaki izmed obeh serij so izhajali različni junaki, objavljali pa so stripe italijanske založniške hiše Bonelli.

Tako so me prevzeli junaki kot so Tex, Mister No, Mali Rendžer, Kapetan Miki, Veliki Blek, Komandant Mark in številni drugi, najvišje mesto na moji lestvici junakov pa je vedno imel Zagor. Ob razpadu naše skupne države so prenehali izhajati tudi stripi, sam pa sem v dobi odraščanja izgubil zanimanje za stripe in jih dobesedno razdal (imel sem jih gladko več kot 4000, 5000), čeprav bi bili dandanes vredni kar precej denarja.

V 90-letih so junaki kot so Tex, Mister No in Zagor pričeli izhajati na Hrvaškem (izdajala jih je Slobodna Dalmacija) in nekega leta sem na morju slučajno opazil Zagorja na kioskih. Ponovno me je zgrabila mrzlica branja in zbiranja stripov. Počasi, a zanesljivo sem pričel pridobivati starejše številke (sedaj mi jih manjka še kakšnih deset, ki jih bom slej kot prej nabavil) Zagorja in Mister No-ja v izdaji Slobodne Dalmacije. V tem času je Slobodna Dalmacija prenehala z izdajanjem stripov, a je na srečo nov založnik z imenom Ludens uspešno nadaljeval tam, kjer je Slobodna Dalmacija prenehala.

V zadnjih nekaj letih je strip ponovno pričel pridobivati na popularnosti, v Zagrebu pa je bil leta 1997 na sporedu prvi mednarodni festival stripa, Crtani Romani Šou (CRŠ). Letos je festival praznoval 10. obletnico, gosti pa so bili pravi magnet za obiskovalce. 10. jubilej CRŠ-a je namreč sovpadal s skorajšnjo 40. obletnico izhajanja Zagorja na naših prostorih (1968, območje nekdanje Jugoslavije), v ta namen pa je v Zagreb še drugič (prvič 2005) prišel tvorec Zagorja, Gallieno Ferri. Človek, ki je davnega leta 1960 skupaj z urednikom založniške hiše Bonelli, Sergijem Bonellijem, grafično oblikoval tega junakam narisal vse naslovnice ter ogromno številk ter človek, ki pri svojih 78-letih še vedno riše in ustvarja Zagorja. Poleg njega so v Zagreb pripotovali še glavni scenarist seriala, Moreno Burattini, ter risarji, ki delajo na Zagorju: Joevito Nuccio, Gianni Sedioli, Mauro Laurenti in Marco Verni.

V Zagreb sva se s Karolino odpravila skupaj z slovenskimi ljubitelji stripov, združenih v Društvu ljubiteljev stripov Stripoholik.

V Zagreb smo prispeli okrog malo pred 13. uro, in začel se je lov na nove in stare številke stripov ter podpise, izložene pa so bile tudi originalne table risarjev, ki so gostovali na festivalu.

Podpisa Vernija in Sediolija mi žal ni uspelo več dobiti, vsaj tako je kazalo. Sem pa dobil podpis Nuccia in Laurentija.

Joevito Nuccio:

Mauro Laurenti:

Seveda s(m)o ju opazovali tudi pri risanju - saj sta ugodila željam nekaterih ljubiteljev in jim narisala tudi kakšno risbo:

Uspelo mi je tudi dobit podpis Marca Vernija, ki se je mudil v dvorani medtem ko sta Laurenti in Nuccio delila podpise. S Karolino sva nato skočila malo do centra Zagreba, saj je glavni del, konferenca s gosti in podpisovanje Galliena Ferrija ter Morena Burattinija sledila šele ob 18. uri.

Sicer pa nama je bil Zagreb všeč, zato se bova vsekakor še vrnila in si vzela več časa za ogled mesta, v katerem pa kljub bližini, oba nisva bila že od osamosvojitve dalje.

Konferenca je bila zanimiva, italijanski risarji pa so upravičili stereotip o Italijanih in bili zelo zelo zgovorni.

Glavna zvezda festivala: the one and only Gallieno Ferri:

Po potrpežlijvem čakanju sem prišel na vrsto in dobil podpis (oziroma avtogram) od osebe, ki mi je s svojimi risbami polepšala otroštvo.

Vsekakor je bil lep izlet, v Zagreb pa se s Karolino zagotovo še vrneva, čaka naju sprehod po mestu, kakšni nakupi ter obisk živalskega vrta. Stripe pa bom seveda še naprej bral (in zbiral) z velikim užitkom.

1 komentar 25.11.2007

Mojih 8 kvadratnih metrov

Ker ne študiram v bližini svojega kraja, se že peto leto skoraj vsak teden “selim” od svojega doma v Maribor, kjer imam najeto stanovanje. V teh letih je sedanji najemodajalec že četrti. O tem, zakaj se toliko selim, sem nekaj že pisala, upam pa, da bo to tokrat do konca mojega študija tudi zadnjič, saj zna biti selitev kar naporna.

Preselila sem se pravzaprav že oktobra, oziroma celo že konec septembra. Razloga, zakaj o tem pišem šele sedaj, ne vem … Očitno že nimam druge ideje za pisanje.

Sobica je majhna … komaj 8 kvadratnih metrov velika, poleg tega pa nima pravilne pravokotne oblike, kajti ena stena je malo postrani, kar sicer predstavlja rahlo težavo pri sami razporeditvi pohištva - se vidi spodaj na sliki … V njej sem seveda sama, saj sem tudi iskala enoposteljno sobo. Za moje “razmere”¹ je teh 8 kvadratnih metrov res malo², čeprav sem že videla, kako se v tako velikem prostoru, kot je sedaj ta moja soba, stiskala dva študenta … Ker sem pač predolgo izbirala stanovanje, mi je že grozilo, da bom za to študijsko leto (čeprav sem absolventka in v Mariboru to leto ne ostajam zaradi obiskovanja predavanj) ostala brez strehe nad glavo, sem se kljub temu, da me je velikost sobe najprej motila, vseeno odločila za to stanovanje. Pa tudi na glede na to, kaj vse sem videla ko sem hodla gledati stanovanja, je bila ta izbira vseeno dobra. To vidim sedaj, saj sem se že povsem navadila. Pa tudi vseh mojih 5 ton stvari³, ki so se čez leto nabrale v bivšem stanovanju, je kljub začetnim logističnim težavam, našlo prostor.

Z Robijem sva vso to kramo selila kot nora, mislim da je bilo potrebnih kar nekaj voženj med prejšnjo in zdajšnjo lokacijo, da sva vse skupaj uspešno pripeljala do sem. Ker večino časa preživim v Mariboru, imam pač večino svoje garderobe tu, čez leto se nabere tudi ogromno učbenikov in knjig, potem pa so tu še stvari, ki se mimogrede prikradejo v moje predale, ne da bi sploh vedela, zakaj so že tam in ne v smeteh. Pravzaprav so selitve kar pozitiven dogodek, saj je to tudi čas za selekcijo. No, tudi tokrat je več vrečk nepotrebnih stvari romalo v smetnjak.

No, priznam da včasih res ne znam oceniti kaj rabim in česa ne. To je na sebi (dobesedno) okusil tudi Robi - sploh letošnje poletje na dopustu, ko sem rahlo pretiraval s svojo prtljago. S seboj sem namreč vzela ogromno potovalko, ki sem jo napolnila do vrha⁴. Robi je bil seveda nosač in kljub temu, da je bilo od avtomobila do apartmaja le nekaj korakov, se mu je na ramenih še ves teden poznala rdeča sled …

No, pri mojih 8 kvadratov veliko sobi smo … Po eni strani se sicer v tem stanovanju še ne počutim povsem domače. Morda zaradi tega, ker v njej niti ne preživim veliko časa - včasih pridem samo prespati … Je pa res, da je tu mir, kakršnega sem iskala in zaradi česar sem se tudi odločila, da se odselim z prejšnjega stanovanja. Hrupnih cimer tokrat nimam (včasih še vem ne, če so sploh doma), stanovanje se redno pospravlja in čisti (pravzaprav je čisto nasprotje kot v prejšnjem … če malo pretiravam, sem prišla iz enega ekstrema, v drug). Stanovanje je v zadnjem, petem nadstropju bloka, ni obrnjeno na hrupno cesto, hrupa iz hodnika pred dvgalom se vsaj iz moje sobe⁵ niti ne sliši. Na kakšne nore sosede za enkrat še nisem naletela (v prejšnjem bloku se je eni zmešalo … dobesedno). Baje so imeli tukajšnji stanovalci vedno korektne odnose s študenti v tem stanovanju. Bomo videli.

In aleluja - tudi čiščenje skupnih prostorov⁶ je očitno tukaj normalno urejeno. V prejšnjem bloku je namreč čistilka hodila vsak mesec od vrat do vrat in pobirala 500 sit … po glavi. Prav terorizirala nas je.

Torej, zdajšnja lokacija se je za enkrat izkazala za pravo odločitev. Mir za učenje, spanje in sploh za bivanje imam - to mi je bil tudi glavni kriterij za izbiro. V sobo sem sicer morala malo investirati - z Robijem sva jo prebelila (izšlo se je kar simpatično). Kupila sem si tudi poceni⁷ regal, da sem s tem pridobila še nekaj dodatnega prostora za svoje stvari in za televizijo.

Zelo važno je tudi to, da je postelja relativno široka, udobna in še kar masivna in da hvalabogu ne škripa. Za enkrat.

Še nekaj besed ob slikah:

Torej, to je ta famozna soba … Imam rahlo težavo, iz neznanega razloga ne more biti pospravljena več kot dva dni hkrati …

Sestavljanje regala … še mojstra iz “A je to” ne bi mogla narediti bolje …

Iz sobe imam lep razlged - ne na bližnje hiše in bloke, temveč na tri mariborske “hribčke”:

Piramida:

Kalvarija:

Pohorje - no, tu se moram malo nagnit skozi okno, da ga vidim. Ampak vidim ga.

1. navajena sem namreč veliko večjih sob[nazaj]
2. tolikokrat omenjam celotno besedno zvezo, ker ne znam napisati 8m2 tako, da bi bila ta dvojka kao nadpisana :). [nazaj]
3. pretiravam, seveda:) [nazaj]
4. ja, pa pravijo, da poletne stvari ne zavzamejo veliko prostora[nazaj]
5. ki je od hodnika najbolj oddaljena[nazaj]
6. hodniki in stopnišče[nazaj]
7. za 20€, v Dipotu, heh … to je tudi prvi kos pohištva, ki sem si ga sama kupila … [nazaj]

1 komentar 20.11.2007

7. stopnja izobrazbe, a nepismena …

Danes sem imela priložnost prebrati neko sporočilo, ki ga je napisala oseba, ki očitno hodi na fakulteto. Kot da bi brala sestavek, ki bi ga napisali kakšen na pol pismen človek in ne bodoči diplomant ustanove, ki naj bi izobraževala bodoče poslovneže. Naj samo z nekaj besedami in na kratko povzamem ta dopis:

” jaz vam pišem ker sem organizirala sestanek z predavateljico v referatu po predvanju in je ona rekla, da se naj dobimo v vaši pisarni. mene takoj po predavanju ne bo še nekaj minut, zato vas prosim, če ji to sporočite in prosim da naj malo počaka nekaj minut, ker bom prišla takoj.”

Ni sicer čisto dobesedno, povzela sem namreč po spominu, kajti kopije si žal nisem naredila, je pa nekaj v tem stilu.

Super. Diploma v vsak slovenski žep!

2 komentarjev 15.11.2007