Karolina + Robi81

Sem ljubiteljica sedme umetnosti. Uživam ob gledanju filmov - če bi imela več prostega časa, bi verjetno postala pravi filmofil. Toda kot rečeno, mi čas tega ne dopušča, saj večino prostega časa porabim za to, da si malce spočijem oči od nenehnega buljenja v učbenike in ostalo študjsko gradivo, vključno z internetom. Tako me doma čaka več kot 200 nepogledanih filmov, številka pa se iz tedna v teden povečuje.

Večino te moje zbirke sicer predstavlja “a must see” hollywoodska produkcija - tako aktualnih (nekaj let starih) filmov, kot tudi tistih filmov, ki bodo za vedno ostali “klasiki”. Priznam, da sem bolj slabo seznanjena z filmi iz drugih koncev sveta, se pa vseeno nadejo tudi kakšni evropski, azijski (…) filmi, ki mi jih je kdo priporočil, ali pa sem za njih izvedela predvsem iz novic o kakšnih filmskih festivalih. No, v bistvu sem zadnje čase bolj kot ne gledalka predvsem tako imenovanih mainstream filmov.

V kino zelo rada hodim. Ker so predstave ob torkih pol cenejše kot druge dni, grem v kino načeloma le takrat. Več kot 4€ za vstopnico je zame pač veliko, tudi zaradi dejstva, da bi si film lahko ogledala zastonj.

Kljub včasih obupnemu obnašanju nekaterih gledalcev in tipično komercijalno usmerjeni politiki velikih kinocentrov, ki skuša od obiskovalcev izvabiti čimveč denarja z dragimi kartami in s ponudbo raznih menijev (kokice/ostala hrana + pijača) trdim, da je še vedno pravi užitek pogledati dober film na velikem platnu. Še tako dober hišni kino se ne more primerjati s tem. Sama uživam ob spremljanju filma v veliki, temni dvorani, skupaj s popolnimi neznanci. Prav ostali ljudje dajejo tej atmosferi še dodaten čar.

Tukaj v Mariboru sta Kolosej in Planet Tuš, ki skrbita za uravnoteženo delitev gledalcev, tako da na predstavah nikoli ni pretirane gužve. S prihodov Koloseja so Mariborski kinematografi praktično propadli. Če se ne motim, se kdaj pa kdaj kaj dogaja edino še v kinu Udarnik, ki je v samem središču mesta. Že dolgo nisem nič preverila njihovega programa - nazadnje ko sem, so vrteli bolj art filme. Zagotovo bi se tu dalo pogledati kak zares dober film, predvsem pa na bolj kulturen način kot v kakšnem (vele)kinocentru.

Ker sta v Mariboru torej na voljo tako Tušev Planet, kot Kolosej, lahko nezahteven gledalec izbira vsaj med njima. Nama z Robjem je ljubši Planet, saj se nama zdi, da je tu za gledalca bolj prijetno, prijaznejše vzdušje, sam kinocenter je že na videz lepši kot Kolosej¹, morda je za kak cent cenejši², pa še boljše kokice imajo (bolj za šalo, kot za res). Sama nimam nič proti takšnimi prigrizki v kinu, dokler se ljudje z njimi ne prehranjuje na nek način, ki ni moteč za ostale. To pomeni, da si v usta ne mečejo kokice in ostalega iz enega metra, da ne mečejo le-tega v druge ljudi, da se ne sliši vsak grižljaj … Predvsem me pa motijo ljudje, ki s seboj nosijo hrano v šumečih vrečkah, s katero včasih skoraj preglasijo film, ali pa tisti, ki v dvorano nosijo kašno drugo, bolj smrdečo stvar (kebab, hamburger). Lepo prosim, neka meja le mora biti.

K sreči, na predstavah, za katere se odločiva z Robijem, ni nikoli neke velike mase gledalcev, zato si vedno izbereva sedež, kjer sva lahko bolj ali manj sama. Načeloma se med filmom ne pustim zlahka motiti drugim ljudem. Gledalcev, ki predčasno zapuščajo dvorano, sicer ne razumem, če sem dovolj zatopljena na dogajanje na platnu, jih niti ne opazim. Kadar grem gledati kakšno veliko filmsko uspešnico, kot je na primer film Pirati s Karibov, se že v naprej pripravim na ogromno mlajših gledalcev, ki znajo biti res moteči, ampak so pač nujno zlo. Zvoki telefonskega zvonjenja so vse bolj redki, telefonskih pogovorov sredi filma pa še nisem doživela. Očitno imam srečo. Najhujše ekscese sem sicer doživela v kinu v Krškem, ko so si neki mulci kar sredi filma med seboj podajali (metali) prazne plastenke, iz katerih je smrdelo po bambusu, vmes pa je prišlo še do kratkega glasnega prepira. Kaj podobnega v bolj ljudskemu Koloseju ali Planetu (še) nisem doživela, je pa tudi res, da načeloma ne hodim gledati filmov (tudi, če bi me po kakšnem čudežu sploph zanimali), ki so namenjeni predvsem razgretemu najstniškemu občinstvu, ki nato o tem filmu govori o samih presežkih, kot so na primer kakšne lahkotnejše komedije³, ali pa kakšne novodobne “grozljivke” v stilu Saw, Turstas …

Off topic - Slika je bila narejena včeraj, z mobilnim telefonom. Imam novega, pa sva morala preiskusiti, kako se obnese slikanje v temnejšem prostoru. Seveda sva to počela pred začetkom filma - z Robjem pač ne sodiva med tiste, ki brez občutka motijo ostale.

Torej - ravno včeraj sva si z Robijem ogledala film Cloverfeld, o kateremu sem pisala prejšnji mesec. Film me ni razočaral. No, nekatere stvari bi lahko bile malo drugačne - recimo tista stolpnica, naslonjena na drugo, me ni ravno prepričala. Med nama pa se je odprla tudi debata, ali bi se eden od naju v takšni situaciji tudi šel podobnega junaka in šel rešiti drugega, medtem ko bi tvegal, da bi ga požrla “godzila”, da bi po naju padla glava Kipa svobode, ali pa da bi tvegala smtnonosen ugriz tistih malih, alienom podobnim, ter tečno-cvilečih, a z enim udarcem premagljivih robotkastih bitjih.⁴ Ideja o pošasti, ki lomasti po nekem mestu res ni originalna (Godzila, King Kong, Jurski park … ), toda čuden je tisti, ki film primerja z omenjeno Godzilio. Od zdaj naprej bom še z večjim veseljem ob vsaki situaciji s seboj nosila fotoaparat … Hm, še kamero si moram omislit, pa bom nadležna tako kot junak Hud, ki je kao snemal dogajanje. Všeč mi je, da v filmu niso “pametovali ” o tem, kaj je ta stvor, od kot je prišla, me je pa strah, da nas vse to čaka v verjetnem nadaljevanju. Navijam za to, da do njega ne pride.

Tresoče kamere se res po nekaj prizorih navadiš, so me pa ob koncu zato toliko bolj pekle oči, saj sem jih prav zaradi načina, kako je film posnet/zmontiran, bolj napenjala. Je pa seveda ravno to tisto dejstvo, ki dela film tako zanimivega in posebnega. Brez takšnega načina snemanja, ki je bil prej bolj ali manj poznan predvsem iz Čarovnic iz Blaira, bi bil film le eden od tistih tipičnh holivudskih izdelkov, ki ga ne bi nikoli videla, razen če bi se čez nekaj let vrtel na PopTV, jaz pa bi bolna ležala v postelji in bi mi bilo dolgčas.

Zanimiva je bila tudi skoraj popolna tišina, ko se je film končal. Ponavadi se začne takojšnja izmenjava mnenj, nekajkrat sem že doživela, da so gledalci filmu na koncu zaploskali (med drugim celo zadnjemu Supermanu, česar še danes ne razumem). Tokrat pa so se tiho oblekli, eni celo pohvalno pospravili za seboj, ter brez besed odšli iz dvorane. Z Robijem sva se samo spogledala in temu nasmejala.

Tokrat sem film izbrala jaz, zdaj je na vrsti Robi. Glej da bo dober, če ne bom na to odločitev dala veto.

1. le-ta je v Mariboru podoben veliki črni škatli … Presežek arhitekture, vam rečem.[nazaj]
2. imata pa oba cenejše vstopnice na isti dan - v torek[nazaj]
3. zadnjič je skupina mlajših študentov na vlaku (na prenosniku) gledala film “Predzakonske zdrahe“. Jessica Alba je bila po njihovem mnenju seveda super “fajna in luštna”, glupe fore pa naravnost enkratne, film torej oh in sploh. Uf, še jaz nisem ne vem kako zahteven gledalec, toda znova in znova se sprašujem, kako je možno, da so si okusi tako različni[nazaj]
4. upam, da je zadnji del stavka vsaj malo razumljiv, ker sem ga malo zakomplicirano napisala[nazaj]