Karolina + Robi81

Morda se bo to marsikomu zdelo nerazumljivo, toda od nekdaj sem si želela živeti v Ljubljani.

Prihajam iz manjšega kraja v Posavju, kjer imamo tri mesta: Sevnica, Krško in Brežice. Prva je še kar simpatična; Krško, je kljub temu, da se je začelo malo bolj razvjati, depresivno, Brežice pa … eh. V glavnem, v vseh treh mestih nimaš kaj za početi, sploh če imaš malo bolj izbirčen okus za “družabno dogajanje”, kot jaz.

Že kot otrok sem vedno govorila, da bom nekoč živela v veliiikem mestu. In ker sem bila pogosto v Ljubljani, sem si zamislila, da bom živela prav v naši prestolnici. Tudi ko se je bilo treba odločiti za študij, sem v mislih imela le tamkajšnje fakultete, toda usoda¹ je poskrbela, da sem pristala v Mariboru. No, vseeno moram povedati, da z končnim izzidom nisem nezadovoljna - morda se je zame razpletlo veliko bolje, kot bi se, če bi bila sprejeta v Ljubljani. Tudi glede študija nisem nikoli imela misli, da je bila to napačna odločitev. Gledano na razmerje med Ljubljano in Mariborom z bolj globalnega vidika - želela sem živeli v malo večji vasi, a pristala v malo manjši vasi.

Saj se ne bom pritoževala nas samim žvljenjem v Marboru - tu mi nič ne manjka. Žurk je bilo dovolj, streho nad glavo imam - morda za to porabim nekaj manj denarja, kot bi ga v Ljubljani, za študente je to kar prjazno mesto, tu sem spoznala Robija … In hej - mesto je majhno, tako da prihranim denar, ki bi ga sicer zapravila za vožnjo z mestnimi avtobusi. Ljudje so v Mariboru res prijazni, ustrežljivi, sredi delovnega dneva ni take histerične mrzlice na cestah, kot v Ljubljani, čeprav oba mesta pestijo podobne težave, kar se tiče prometa in parkirnih mest. Luštno mesto, vam pravim. Sicer ga je nekaj časa po desni prehitevalo Celje, toda zdaj se - po tem, ko so se na videz nekaj let bolj kot kaj drugega le spraševali, zakaj je šlo vse po zlu in za vsak najmanjši problem za to okrivili oblast v Ljubljani - vseeno premika na bolje.

“Razcepljen med svetovljanstvo panonske širine in zaplankanost kmetavzarske tradicije”, o Mariboru pravi Zoran Predin². Bo kar držalo. Ves čas pogrešam tisto vzdušje, ki ga ima lahko samo res veliko mesto. Maribor je izrazito delavsko mesto in takšna je tu tudi miselnost. Ta atmosfera se pozna na vseh področjih. Dokaj “revno” kulturno/družabno dogajanje (gledališče, za katerega tako ali tako nimam denarja in 14 dnevni Lent, potem se pa skoraj že konča), tarnanje nad lastnimi problemi, ne da bi pomislili, da so za nekatere stvari morda, ampak res morda, ljudje krivi tudi sami, majhnost mesta samega in skora nikakršno vlaganje v sam izgled mesta (nekatere ulice v samem centru so potrebne temeljite prenove), pri ljudeh pa izrazita slovenska pregovorna zaplankanost, domotožje po starih časih, ko so bili v času Jugoslavije tukaj baje res samo gospodje (em … ? okej, saj razumem, službe in kasnejši propad tovarn, predvsem zaradi izgube južnega tržišča …), pesimizem, ki se vije iz ljudi na ulicah, a ponos nad samim mestom kot da gre za obljubljeno deželo, na drugi strani. Glasba? Davor Borno, Werner in podobni, ki jih promovira predvsem next Robin Hood plus Ivan Kramberger wannebe tukajšnji medijski (tudi to wannabe) mogotec Stojan Auer z Net Tv - jem (ta tako skrbi za razvijanje neke čisto posebne glasbene estrade, ki drugod po Sloveniji služi zgolj v posmeh), so tukaj glavne zvezde. Takšna “muzika” se razlega predvsem iz domov, kjer vsako nedeljo diši goveja juhca, na volitvah voljo Jelinčiča in mislijo, da so iz Dalmacije, čeprav njihovi predniki že več generacij nosijo tipične slovenske ali nemške priimke. If you know what I mean. To so malenkosti, zaradi katerih pogosto zavijam z očmi. Enkrat sem na nekemu blogu prebrala zanmivo misel, ki prav tako veliko pove, gre pa nekako tako (prosto po spominu): “Maribor je čudno mesto z nenavadnimi ljudmi.”³ Priznam, tukajšnjega okolja ne morem popolnoma razumeti, saj vendarle nisem domačinka in nisem dala skozi vseh teh gospodarskih in demografskih procesov, ki so pretresali mesto in širšo okolico. Se pa trudim in kljub vsemu trdim, da je Maribor vseeno prav simpatično in človeku prijazno okolje, kjer se počutim bolj domače, kot kjerkoli drugje.⁴ A mene vseeno vleče nekam drugam.

Živim pač v nekem prepričanju, da je v Ljubljani vse čisto drugače. Da je tu več možnosti, tako za preživljanje prostega časa, kot za kariero, da je tu drugačno razmišljanje, da se tu ljudje ne smilijo samemu sebi, da je tu ogromno dogodkov in festivalov z pestro vsebino, kjer res lahko vsak najde nekaj zase. Všeč mi je tukajšnja “gneča” na ulicah in sam utrip mesta, ki čez dan dejansko tudi živi. Všeč so mi široke ulice, ceste in visoke stavbe. Vse to govorim v primerjavi z Mariborom, ki me je glede na svojo velikost “razočaral”, primerjave z metropolami drugod po svetu tukaj seveda odpadejo.

Prav zadnjič (v petek, ko so bili tudi informativni dnevi) sva si z Robijem privoščila kratko potepanje po mestu. On je imel tu nek sestanek, zato sem ga spremljala in hkrati to izkoristila še za kratek izlet, nad katerim sem bila navdušena, saj je po enem letu zopet pasal sprehod po Laibachu. Uf, kako malo rabim za to, da sem vesela, kaj ne?

Na hitro še nekaj slikc, da vidite, kako tipičen slovenski turist iz province vidi Ljubljano. Zaradi pomanjkanja časa sva se večino časa zadrževala v strogem centru. Seveda se nisva morala ogniti McDonaldsu na Čopovi. Ko je bila ta enota še edina pri nas, je bil za nas “prišleke” - predvsem med šolskimi izleti - prava atrakcija. Od tod sentimentalna navezanost na to lokacijo.

Pogled na Čopovo ter na Namo (že kot malo, me je mami “učila”, kako enkratna veleblagovnica je to :mrgeen: ) in na Miklošičevo ulico. Le-ta je glavna “vpadnica” v center za tiste, ki v Ljubljano pripotujejo z vlakom. Zanimivo, koliko “fast-food” okrepčevalnic se je tu odprlo v dokaj kratkem času.

Prešenov trg, tromostovje, v ozadju tudi Ljubljanski grad (no, čeprav so mi gradovi zelo všeč, sploh če so na nekem griču, spodaj pa mesto, mi le-ta ni bili nikoli preveč všeč, saj menim, da je preveč “obnovljen” in da ne izgleda avtentično). Poleg pa Maximarket. Še ena “sveta” točka za tipičnega obiskovalca Ljubljane, ki ga starši že od malega pripravljajo na življenje v Ljubljani med študijem.

Kakšne dejansko zanimive in “pomembnejše” zgradbe in ostale arhitekturne posebnosti pa poslikam kdaj drugič.

Zanimivo, da me prav nič ne vleče v tujino. Da, seveda, kot turist/popotnik bi prav rada obiskala praktično vse kotičke sveta, za kratek čas tudi okusila življenje res velikem mestu (do sedaj sem bila le v peščici evropskih metropol), toda za enkrat ne čutim ambicij o odhodu v tujino. Vprašanje je tudi, v kolikšnem času bi se tudi jaz naveličala življenja v Ljubljani, če bi kdaj naneslo na to, saj načeloma vseeno načrtujem naprimer gradnjo hiške nekje izven mestnega središča. Kaj pa vem, morda mi življenje v vzhodnem delu Slovenije pač ne ustreza in me zgolj samo vleče na zahod in ne le samo v Ljubljano. No, lepo počasi - najprej diploma, nato služba in šele nato vse ostalo …

1. za željeno fakulteto nisem imela dovolj točk[nazaj]
2. citat iz tednika 7 dni, 16. januar 2008[nazaj]
3. res se ne spomnim kdo je avtor, sicer bi linkala [nazaj]
4. hehe, ne smem se preveč zameriti Mariborčanom[nazaj]