Afera Lidl buri duhove v Nemčiji
V današnji izdaji nemški časnik Der Stern obsežno poroča o aferi Lidl. Omenjena trgovska veriga, ki ima v Nemčiji več kot 2700 trgovin, je namreč več mesecev skrivoma vohunila za svojimi sodelavci.
Nemški časnik Der Stern je razkril afero Lidl in v današnji izdaji obsežno poroča o aferi. Lidl je namreč najel detektivsko agencijo, katere detektivi so skozi več mesecev vohunili za zaposlenimi. Vohunjenje je potekalo po ustaljenem vzorcu: v določeni trgovini so detektivi v ponedeljek namestili od pet do deset miniaturnih varnostnih kamer pod pretvezo, da so te namenjene za odkrivanje tatov, v resnici pa so vohunili za zaposlenimi, saj so bile kamere postavljene tudi v garderobah.
Stern je dobil več sto strani internih Lidlovih dokumentov, ki razkrivajo, da so bili med drugim zabeleženi podatki, kako pogosto in kdaj se zaposleni odpravijo na stranišče, kdo ima s kom morebitno ljubezensko zvezo, kdo je po mnenju detektivov nesposoben oziroma preveč zaprt vase in deluje preveč naivno. Gre za grob poseg v privatno sfero zaposlenih, na kar kažejo tudi nasledji citati, ki jih je objavil Stern:
»Gospa K.se v privatnem pogovoru, ki ga opravlja preko mobilnega telefona, pritožuje nad tem, da ne more iti v miru na pavzo. Razlog: Gospa M. in gospod H. si ne odpreta svoje blagajne in mora zato še naprej zasedati blagajno št. 2. Citat gospe K.:”Samo zaradi tega ker sta oba preveč lena, da bi si odprla blagajno, sploh ne morem iti v miru na pavzo.”«
»Gospa M. bi rada med pavzo telefonirala z mobitelom, ki ima predplačniško kartico, ta pa jo opomni, da ima le še 85 centov na računu. Ko končno dobi prijateljico, s katero bi rada zvečer skupaj kuhala, ji pove, da bo to možno le, če je že dobila akontacijo plače, kajti v nasprotnem primeru nima denarja za nakupovanje.«
»Gospa N. je tetovirana na obeh podlahtih, tetovaže pa izgledajo kot lastno delo. Starejši kupci bi jih lahko razumeli kot zaporniške tetovaže. Gospo N. bi morali opozoriti, da si zakrije podlahte med delovnim časom, predvsem takrat, ko je na blagajni.«
»Gospa C. in gospa S. zapuščata poslovalnico in se odpravljata na izobraževanje v Braunschweig. Obe se negativno izražata glede prihajajočega izobraževanja, ne razumeta namena in cilja. Obe upata, da bo čas hitro minil, aktivno sodelovanje pri izobraževanju obe že vnaprej zavračata.«
Afera Lidl je bila tudi ena izmed tem v včerašnji oddaji Stern TV, ki jo vodi Günter Jauch. V oddaji je gostovala ena izmed blagajničark, ki je dobila odpoved zaradi dejstva, da je si je domnevno (bazirano na osnovi videonadzora nad blagajno) prisvojila kupone za prazno embalažo. Blagajničarko so odpustili (v oddaji je pokazala odpovedno pismo Lidla, napisano z roko), šele med postopkom na delovnem sodišču pa je od svojega odvetnika izvedela za posneteke. Delovno sodišče ji je prisodilo odškodnino in odpravnino v višini 20.000 evrov.
Lidl je sprva zanikal, da naj bi uporabljal kamere za nadzor delavcev, nakar je Jürgen Kisseberth, član Lidlovega poslovodstva, priznal, da je v določenih primerih res prišlo do vohunjenja: »Trenutno ne morem izključiti, da so za to morda obstajali nalogi.«
Nemci so seveda zgroženi, saj delovanje tajne vzhodnonemške policije “Stasi” še ni pozabljeno. Sindikati so ogorčeni, zadeva pa bo zagotovo dobila epilog.
Ob tem ne gre prezreti dejstva, da Lidlove poslovalnice obstajajo tudi v Sloveniji. Je možno, da se kaj takšnega zgodi tudi pri nas?


27.03.2008 22:34
Takšen pristop spomninja na pristope nekaterih multinacionalk, ki so v pomanjkanju pravega kadra zaposlovali častihlepne ljudi z željo narediti kariero brez ustreznih znanj, ki bi zagotavljala zdrav pristop. Spopadanje teh ljudi s problemi, ki naj bi preprečevali večjo uspešnost je enostavno primitivno, ker drugačno pač ne more biti.
Pri nas me na to spominja želja delodajalcev, da bi vohunili za zaposlenimi na bolniškem staležu. Dejstvo je (to lahko tudi sam potrdim, ker sem delal v precej različnih službah), da pri nas veliko ljudi ostaja na delovnem mestu kljub bolezni. Mislim, da se s takšno izravnavo zadeva zaključi sploh, če pomislimo, da večji procent od tistih, ki so “zdravi” odhaja na bolniško iz gole stiske, ker se ne zna ali ne zmore spopasti s presingom na delovnem mestu.
Zato mislim, da bi pristope delodajalcev nad tem komu zaupajo vodenje in nadzor nad zaposlenimi morala temeljito nadzirati ustrezna strokovna služba. Za vsakršno delo z ljudmi pa bi morali uvesti obvezna izobraževanja na katerih bi delodajalce učili enostavno bolj človeškega pristopa, ker se v končni fazi to tudi njim obrestuje.