Ocvirki ali: ko te spet zagrabi misel na hujšanje
Nikoli nisem imela težav s telesno težo, za svojo velikost sem jih vedno imela ravno toliko, da mi ni nihče mogel očitati kakšnih težav s prehrano. Zadnja leta sem zaradi učenja za izpite sicer večino časa več ali manj na riti, na hrano pa nisem nikoli imela navado posebej paziti, tako da so se počasi začenjale kopičiti maščobne blazinice na najbolj neugodnih mestih1.
Lansko leto ravno tak čas, sem bila sredi intenzivnega hujšanja. Skoraj vsak dan sem pridno hodila na fitnes, naštudirala nekaj člankov o pravilnem načinu hujšanja, skrbno pazila na prehrano in se sicer s težkim srcem, a uspešno odrekala svojim najljubšim sladnim dobrotam - sladkarije tako ali tako niso po mojem okusu. V dobrih petih, šestih mesecih sem se znebila dobrih 6 kilogramov, konec poletja pa je bilo vsega konec, saj med delom in učenjem nisem več našla časa za “sebe”. Rekreacijo sem opustila, pri hrani pa počasi zopet zašla na stara pota. McDonald’s (dobro, tu tako ali tako jem samo solato … kar pa je tudi slaba tolažba, saj ima samo preliv več kot 500 kalorij), pohana hrana, meso ob nemogočih urah, vrečka kokic pred televizijo … Malenkosti, zaradi katerih bo letošnje preoblačenje v kopalke spet stvar, ob kateri me bo bolela glava.
Včeraj sem sicer končno dosegla svojo mejo - skoraj na večer sem si privoščila krožnik domačih, v masti pogretih in slastno hrustljavih ocvirkov. 
Po tem, ko sem jih pojedla, me je sicer obšla slaba vest in želja po bruhanju2, ter misel: “Spravi že enkrat to svojo leno rit na kolo in na vse pohodniške točke, ki jih načrtuješ že dve leti in nehaj jest stvari, za katere več, da redijo, z izgovorom, da je to bilo zadnjič!”
0%
V nekem slovenskem predoru se podre strop.
Sodišče na zagovor pokliče železo, pesek in cement.
Najprej odgovarja železo: "Gospod sodnik jaz ne vem nič, mene so samo pripeljali na gradbišče in me posadili na strop, jaz nisem nič kriv."
Nato na zatožno klop sede pesek: "Jaz nisem nič kriv, tovornjak me je pripeljal, zmešali so me z vodo in dali na strop, nič ne vem zakaj se gre."
Zadnji je na vrsti cement, ki pa slabe volje zavpije na sodnika: "A VESTE KAJ? ČE ME PREJ NISTE MEŠAL ZRAVN, ME PA TUDI ZDAJ NI TREBA!"
No, pa dober tek… Jaz sem žal med tistimi, ki moramo stalno gledati na kalorije…
ahahahaha oh wow, pol leta za 6(!!!) kil, bed ti je…
ehhh, če imaš probleme s kilami… me ti sam kontaktiraj!
bomo rešli, brez lakote
http://polarbear.blog.siol.net/2007/10/22/zgubil-sem-10-kil/
takole sem se sam lotil problema prevelike teže in na koncu po 5ih mesecih totalno zmagal… To da se ne moreš rekreirat zaradi službe, študija in podobnih scenc so samo slabi izgovori….
Srečno, če bi imela kakršno koli vprašanje, pa se oglasi.
pa srečno!
Darja - verjamem da zna bit to včasih kar napor
Janez - meni gre počasi gor in počasi dol. Stradat pa vsekakor ne mislim.
Mičko - težav s kilami ravno nimam, samo s špehom na določenih mestih
POL KILE V 6 MESCIH? HM…KAJ PA VEM. PA SPET SI JIH NAZAJ DOBILA NE? JA MOJ USPEH JE BIL 9 KG V ENEM MESCU IN VSE SKUPAJ 16 KG V ROKU 3 MESECEV, JE PA POMEBNO TO, DA JIH ŠE DANES DRŽIM-KILE:) PA ISKERNO-JEM VSE KAR MI ZAPAŠE
@ dita, jaz sem takrat pravzaprav kar dosti jedla - obilni zajtrki in kosila, z poudarki na beljakovinah, v fitnesu pa delala predvsem oz. tudi na mišični masi, ker je bil moj cilj ne samo shujšati za kako kilco, ampak tudi oblikovanje telesa.
(ob mojih 168 cm, da ne bo pomote)
Koliko jih imam sedaj, nimam pojma. Verjetno spet nekje med 60 in 62
tako, ocvirki pa mi niso fini, boljši so mi oni, ki se jih stiska in so tudi videti bolj fit:):D
Vas zanima wellness življenje? Info na mail: jurekavc@gmail.com
sedenje v službi in doma pa fina papca pa smo tam?
Hey
ne pomaga nič, tud Herbalife ne ;), če ne spremeniš načina življenja !
Če ne začnaš mal pazt kaj vržeš v usta, predsvem govorim o kvaliteti hrane, pa da se navadiš na 5 obrokov pa tko naprej…
je pa luštn ko padeš notr, ker odkriješ res razsežnosti življenja
in dosegaš počutje za katerega prej nisi niti vedel…
lp,
Mičko
mika_xxx@yahoo.co.uk