Zmešnjava

Ko Robi “kuha” kosilo

Ker se je Karolina za dva dni odpravila domov, sem bil primoran, da si nadenem kuharski predpasnik in se lotim dela za štedilnikom.

Kar se tiče kuhanja, moram priznati, da nisem “veteran”, a znam skuhati nekatere osnovne stvari (khm). Verjamem, da bi znal skuhati še več jedi, kot jih imam trenutno v svojem skromnem “repertorarju”, toda doslej z moje strani enostavno ni bilo časa/potrebe/volje za nabiranje kilometrine za štedilnikom. Ni mi težko pomagati pri kuhi, a v glavni vlogi sem se doslej redko znašel.

Sicer znam denimo narediti zelo okusne gambere v omaki, toda tukaj se moji kulinarični dosežki in presežki bolj ali manj končajo. Za zdaj.

Danes sem za kosilo namreval narediti tunino omako in peresnike, v igri je bila tudi omaka Dolmio z dodanim mesom, a se mi enostavno ni dalo, zato sem prešel na plan B, s kodnim imenom “Že pripravljen mesni ragu od Podravke”

vir: mercator.si

Ko sem pripravil današnje kosilo in ga nato pojedel, sem ugotovil, da je kosilo služilo svojemu namenu, saj sem bil sit, toda za nek kulinaričen presežek ni šlo.  Okus bi težko opisal, saj ga skoraj nisem čutil. Odločil sem se, da bom odslej raje zaupal sebi in sam “spacal” skupaj kosilo. V najslabšem primeru se lahko moje eksperimentiranje konča z večkratnimi izleti na wc.

Kakšne zadeve ala Pogrej in pojej me že vnaprej odbijajo, čeprav so verjetno hitra rešitev za vse lačne (enako kot instant ragu, za katerega sem že pred časom dejal, da ga več ne bom jedel). Tudi instant testenin v omaki se nisem posluževal, razen po sili razmer enkrat na morju.

Za naslednjič torej vem, da bom za kosilo naredil nekaj “svojega”. Če le ne bom prelen.

2 komentarjev 13.08.2008

Petkovi prebliski: Gužva v LJ in čakanje na kosilo

Kosilo se počasi že dela - danes bodo na vrsti peresniki z ragujem iz konzerve. Da, uganili ste, s Karolino sva danes (pre)lena za kuhanje v pravem pomenu besede. Sicer pa znava kaj ustvarit.

Sam se lahko med drugim pohvalim z rakci ala Robi, ki sem jih spacal skupaj prejšnji teden. Meni so se zdeli zelo okusni, pa tudi Karolina je vse pojedla, kar je znak, da je bilo dobro. V nasprotnem primeru namreč polovico jedi kar pusti na krožniku

Trenutno še dežuje in rahlo občasno zagrmi. Enkrat prejšnjič je lepo padalo, brez grmenja. Karolina je seveda dokumentirala mavrico:

Verjetno bo dež opral avtomobile vsem revežem, ki so se še pred kakšno uro po Celovški dobesedno premikali po polžje. Karolina pravi, da ona, ki je doma na vasi, ni vajena takšnih zastojev. Tam kvečjemu verjetno vidiš dva traktorja drug za drugim  (upam, da to spregleda ).

Upam, da bo malo prenehalo deževati, saj se moram čez kakšno uro počasi odpraviti v službo. No, vsaj vroče mi ne bo na poti na “šiht”. Sicer pa imava novo temo. Malo za spremembo. Poleg tega se nadejava, da bodo na tej temi delali pingi. Na prejšnji temi so kuhali mulo in niso hoteli delovat.

3 komentarjev 8.08.2008

Končno - internet je prispel

Končno. Dober mesec dni po tem, ko sva Maribor zamenjala za Ljubljano, je v najin brlog končno le prispel internet, skupaj s kabelsko televizijo.

Karolina se bolj veseli kabelske, jaz pa interneta, a v bistvu nama je končno odleglo, saj več nimava občutka, da sva nekako odrezana od sveta. Sedaj lahko v miru opraviva najine “rituale”, kar pomeni, da lahko prečekirava mail, prebereva bloge in aktualne novice, …

 Seveda morava marsikaj nadoknaditi, vsaj kar se tiče blogov

Kar se tiče Ljubljane - na življenje v prestolnici se počasi, a zanesljivo privajava. Sicer mi je še vedno smešen ljubljanski naglas, Karolina pa pravi, da je mariborski hujši. Ne bi vedel

Danes sva se skupaj z Garminom (beri: Karolino) peljala do NS Rudnik, nato pa sva (zaradi del ob izvozu na obvoznico) šla nazaj do Šiške skozi center. Skoraj sva se izgubila, Garmin je imel rahle težave pri navigaciji. Ah, ta tehnologija

2 komentarjev 5.08.2008

Biti brez interneta je hudo …

Selitev je že končana. Dva polna avtomobila sta bila dovolj, da sva večino potrebnih stvari uspešno pretovorila iz Maribora do Ljubljane. Spet sva ugotovila, da imam jaz čisto preveč nepotrebnih stvari, ki se skrivnostno nabirajo na mojih policah … No, ko se ozrem po svojih stvareh, se mi nikoli ne zdi, da imam veliko nepotrebne krame, vendar se prav slika vedno pokaže ob selitvah. Kar naenkrat se pojavi nekaj polnih kovčkov, škatel in vrečk, kjer se skrivajo razne malenkosti. In vse to je treba znositi do dvigala, do stopnic, pa do avtomobila in iz avtomobila, do stopnic/dvigala in spet do stanovanja. In vse to je seveda potrebno še postaviti na svoje mesto. Nič čudnega, da se selitve vedno izkažejo kot nočna mora.

V Ljubljani imava skoraj vse, tako da nama ne manjka nič. Razen kakšnega TV programa več (trenutno sva tudi brez sobne antene), nekaj dodatnih evrov, saj je šlo vse za nakup potrebnih stvari, znancev, s katerimi bi lahko šla na kakšno kavo (toda to je drug problem, ki bi bil lahko z mojo malo večjo angažiranostjo rešljiv) in kako grozno - tudi brez interneta. Lastnik stanovanja je bil do sedaj na dopustu, tako da se bomo komaj jutri dogovorili glede tega. Študirava, da bova vzela T-2 internet in televizijo (sorry, Siol … ) in že komaj čakava, saj nama je kar malo dolgčas. Pravzaprav, niti ne tako dolgčas, bolj naju muči tisti občutek, da sva čisto odrezana od sveta, saj ne moreva preveriti niti tako osnovnih stvari, kot je vozni red avtobusov. Sicer v ta namen matrava mobitel, vendar ni isto. Zato po celi Ljubljani iščem kakšne e-caffe-je. Pa ne takšne, s cenami 0,5€ za 5 minut, 1,40€ za 15 minut, 2,50€ za pol ure, 3,30€ za 45 minut ter 4 evre za uro¹, ampak takšne, katerih cena je normalna. En evro bi še dala za eno uro. Čeprav so drugod  tudi takšni kafiči, kjer je uporaba interneta zastonj. Robi sicer internet uporablja v službi, pa ga vseeno pogreša še bolj kot jaz. Sicer mi manjka branje blogov med zajtrkom, brskanje po novicah med kavo, gledanje mailov med kuhanjem kosila … Po štirinajstih dneh brez interneta sem se pravzaprav že skoraj navadila brez njega, saj mi tako ostane več časa za kaj drugega. Na primer - končno sem se spravila brati leto dni stare številke National Geographica, ki so se mi nabrale, stanovanje imam čas generalno čistiti vsak dan - vsaj dvakrat (spreminjam se v Monico in Friends) … Po mestu se mi pa tako ali tako ne da sprehajati, ker je prevroče. Resno - čakam na temperature nekje okoli 20 stopinj.

Moram si seveda najti kakšno delo, da še izkoristim teh nekaj študentskih mesecev, ko so pred mano. Kar pa tudi ni enostavno - če si brez interneta. Nimam ravno želje vsak dan stati pred študentskimi servisi in čakati na oglase za delo. Pa še izbirčna sem. Rada bi končno počela nekaj približno podobnega temu, kar bom (upam) počela tudi kot svoj poklic, ali pa vsaj nekje na pol poti do tega, oziroma nekaj takšnega, kjer bom lahko pridobila kašno znanje, ki bi ga morda lahko uporabila pri “ta zaresnih” službah. Hm … rabite na Siolu koga? Lahko delam tudi na klicnem servisu, samo naučiti me morate, da vsak problem reši resitiranje modema. Hecam se. 

1. gre za cenik enega izmed e-caffe-ja v centru[nazaj]

Dodaj komentar 20.07.2008

Spaaaaaaaaat

Zadnje dni ne najdem časa za blog, tako da Karolina “rešuje” blog pred nabiranjem pajčevine.

Vzrok za kronično pomanjkanje časa in spanca je dnevna vožnja v Ljubjlano, toda se ne pritožujem, saj po dolgem času…ne, lažem, prvič v življenju počnem nekaj, ker me veseli in nekaj delam z veseljem. Do odhoda v službo nimam nikakršnega odpora - če bi mi kdo to dejal pred časom, bi se pričel smejat. Vožnja bo trajala še ta teden, nato pa bom prebivalec Ljubljane…khm, začasni seveda. Opazil sem, da je v Ljubljani beseda živjo prisotna na vsakem koraku, a jaz se ne dam. Zdravo je moj pozdrav.

Sedaj pa grem “v vodoravni položaj”. Jutri si lahko namreč utrgam nekaj uric spanja več kot v preteklih dneh. Spaaaaaaat.

1 komentar 30.06.2008

Nepremičninski oglasi so za en drek

Najina selitev v Ljubljano postaja vse bolj realnejša. Namreč, našla sva garsonjero v Šiški, ki jo “prevzameva” čez dober teden. Sicer je majhna, z 22m2 je pravzaprav melo večja od “škatlje za čevlje”, vendar se za enkrat tolaživa, da bova že zdržala kakšno leto.

Najlepše pri tem namreč je, da bo najemnina znašala “le” 250€ na mesec, kar pa kljub majhni kvadraturi, za Ljubljano niti ni veliko. Vsaj glede na ponudbo v nepremičninskih oglasih, kjer takšnih cen ne vidiš prav pogosto, za še manjše kvadrate pa lastniki pričakujejo tudi do 350 evrov - brez stroškov. Ti naju bodo prišli med 50 do 70 evrov, verjetno še dodatnih 20 evrov za internet (čeprav se še odločava med kabelskim ali pa novo Mobitelovo ponudbo), medtem ko se glede TV-ja tudi še vedno odločava med sobno anteno ali kabelsko.

Hvalabogu se je tokrat iskanje stanovanja končalo dokaj hitro. Pravzaprav ni bolj zopernega opravila … S tem imam sicer že kar nekaj izkušenj, saj sem v času študia v Mariboru zamenjala štiri podnajemniška stanovanja. Prvič sem imela srečo, saj mi je ustrezalo prvo stanovane, za katerega sem klicala in se dogovorila za ogled. Naslednji trije poiskusi so bili manj prijetni ter dolgotrajnejši. Veliko telefonskih pogovorov, veliko skoraj že neprijetnih ogledov stanovanj. Kako povedati lastnku že na ogledu, da te stanovanje ni navdušilo? Kar takoj, na licu mesta, naravnost, ali z “bom še poklicala”? Nisem zelo izbirčen človek, vendar ko sem iskala stanovanje, ki bi si ga delila z drugimi cimri, sem vedno ocenjevala še zlasti to, ali mi soba in na sploh celo stanovanje pušča dovolj maneverskega prostora, da se lahko umaknem na samo. Imam trenutke, ko mi pač ni do druženja.

Ugotovila sem predvsem to, da ljudje definitivno ne znajo “prodati” svojih stvari. Nepremičninski oglasi so povsem pomanjkljivi, skop opis ponavadi vsebuje le lokacijo, velikost in kontaktne podatke. Slike so priložene le redko. Čeprav je to, da ni slik, včasih še dobrodošlo - predvsem takrat, ko se oddaja manjše stanovanje, saj znajo slike prav skaziti realno situacijo in se ti zdi prostor še manjši, ko je v resnci. Tudi oglasi agencij, od katerih bi pričakovala, da se bodo svojega posla lotili bolj profesionalno, so taki … za en drek. Mimogrede, stanovanja nisem nikoli iskala z njihovo pomočjo. Ne maram posrednikov, sovražim dajanje provizij in napitnin, poleg tega pa še nisem slišala za nobeno dobro izkušnjo z njimi …

Če bi sama oddajala ali prodajala nepremičnino, bi se vsekakor potrudila že pri oglasu, ter skušala napisati čimveč, predvsem:

• lokacija in velikost,
• razporeditev prostorov, oprema,
• priključki,
• okolica, prometne povezave,
• od kdaj je stanovanje vseljivo,
• finančne podrobnosti - najemnina/kupnina, varščina, stroški …,
• možne zahteve.

No, pri tem slednjem lastniki stanovanj včasih res pretiravajo. Razumem, da v stanovanju ne želijo imeti velikega psa, ne vem pa, kakšno škodo lahko na opremi naredi npr. trimesečni dojenček. Ja, jasno mi je, da je lastnina lastnikova absolutna pravica in imajo vso pravico biti malo izbirčni, vseeno pa imajo včasih res čudne predstave.

Kakorkoli, dober oglas prihrani kar nekaj težav, predvsem pri klicih “informativne narave”, ko se pokliče najprej sploh za to, da se izve kolikšna je najemnina. Za 25m2 400 evrov in 1000 evrov varščine? Hvala za odgovor, ta podatek bi lahko navedli že v oglasu, pa vas zdaj ne bi motila s klicem.

22 kvadratov … Jezus! Nikoli še nisem živela v tako majhnem prostoru. Sicer je moja zdajšnja soba velika le 8m2, vendar je je stanovanje vseeno nekoliko večje, doma pa tako ali tako živim v hiši … Itak je pa to le začasna rešitev. No, se bova pa toliko bolj stiskala … dokler si ne bova začela it na živce.

6 komentarjev 28.06.2008