Danes sem s sobi dokumentirala še naslednje členonožce: dva pajka, nekega velikega žužka, ki naj bi bil kačji pastir, poleg tega pa sem pod streho, direktno nad svojo sobo opazile še panj (!) divjih os.

Sicer pa sploh ni nič čudnega, da je živalcam všeč pri meni, saj je tukaj pravi pragozd. Že od nekdaj imam na steni rastlino/rožo (bršljan? ne vem, ker se na rože/lončnice ne spoznam… Vem kako izgledajo kaktusi, potem se pa konča.), ki se je prav lepo razširila po steni. Na sliki se to sicer ne vidi dobro, saj sem ravno pred slikanjem odstranila nekaj odvečnih vej.

No, rože ne mislim odstraniti, čeprav ne najdem načina, kako bo ukrotila bujne veje (ponavadi jih lepim kar s selotejpom), bom pač proti žužkom morala uporabiti “kemično orodje”, proti pajkom pa - več sesanja.

Kar se tiče kuhanja, moram priznati, da nisem “veteran”, a znam skuhati nekatere osnovne stvari (khm). Verjamem, da bi znal skuhati še več jedi, kot jih imam trenutno v svojem skromnem “repertorarju”, toda doslej z moje strani enostavno ni bilo časa/potrebe/volje za nabiranje kilometrine za štedilnikom. Ni mi težko pomagati pri kuhi, a v glavni vlogi sem se doslej redko znašel.

Sicer znam denimo narediti zelo okusne gambere v omaki, toda tukaj se moji kulinarični dosežki in presežki bolj ali manj končajo. Za zdaj.

Danes sem za kosilo namreval narediti tunino omako in peresnike, v igri je bila tudi omaka Dolmio z dodanim mesom, a se mi enostavno ni dalo, zato sem prešel na plan B, s kodnim imenom “Že pripravljen mesni ragu od Podravke”

vir: mercator.si

Ko sem pripravil današnje kosilo in ga nato pojedel, sem ugotovil, da je kosilo služilo svojemu namenu, saj sem bil sit, toda za nek kulinaričen presežek ni šlo.  Okus bi težko opisal, saj ga skoraj nisem čutil. Odločil sem se, da bom odslej raje zaupal sebi in sam “spacal” skupaj kosilo. V najslabšem primeru se lahko moje eksperimentiranje konča z večkratnimi izleti na wc.

Kakšne zadeve ala Pogrej in pojej me že vnaprej odbijajo, čeprav so verjetno hitra rešitev za vse lačne (enako kot instant ragu, za katerega sem že pred časom dejal, da ga več ne bom jedel). Tudi instant testenin v omaki se nisem posluževal, razen po sili razmer enkrat na morju.

Za naslednjič torej vem, da bom za kosilo naredil nekaj “svojega”. Če le ne bom prelen.

Seveda je potem “pravi užitek” stopiti v dvigalo in dihati tisti smrad, ki ga je nekdo prej pustil v dvigalu. Ravno to se je nama s Karolino zgodilo v ponedeljek, saj sva se ob vstopu v dvigalo zaradi smradu, ki je bil posledica cigaretnega dima, pričela zmrdovati in komaj čakala, da prideva do petega nadstropja, kjer imava najin “brlog”. Če bi vedela, da bo tako, bi raje šla peš.

vir: sciencedaily.com

Ne me narobe razumeti. Nisem nek totalni sovražnik kadilcev, toda enostavno ne maram, če nekdo kadi v dvigalu. Enako kot me moti, ko vidim starša, ki kadita poleg dojenčka.

Očitno so nekateri zares zelo omejeni. Kako bi izgledalo, če bi nekdo v liftu spustil grozno smrdeč prdec? Potem bi se tisti, ki veselo v dvigalu spustijo nekaj dimov, verjetno na vse pretege zmrdovali, čeprav ne pomislijo, da smrdi oboje. In ne razumem, zakaj kadilci ne morejo počakati nekaj sekund in si prižgati presneto cigareto šele, ko izstopijo iz dvigala v svoje stanovanje oziroma pridejo ven iz bloka.

Ah, ni nam lahko …

Sam se lahko med drugim pohvalim z rakci ala Robi, ki sem jih spacal skupaj prejšnji teden. Meni so se zdeli zelo okusni, pa tudi Karolina je vse pojedla, kar je znak, da je bilo dobro. V nasprotnem primeru namreč polovico jedi kar pusti na krožniku

Trenutno še dežuje in rahlo občasno zagrmi. Enkrat prejšnjič je lepo padalo, brez grmenja. Karolina je seveda dokumentirala mavrico:

Verjetno bo dež opral avtomobile vsem revežem, ki so se še pred kakšno uro po Celovški dobesedno premikali po polžje. Karolina pravi, da ona, ki je doma na vasi, ni vajena takšnih zastojev. Tam kvečjemu verjetno vidiš dva traktorja drug za drugim  (upam, da to spregleda ).

Upam, da bo malo prenehalo deževati, saj se moram čez kakšno uro počasi odpraviti v službo. No, vsaj vroče mi ne bo na poti na “šiht”. Sicer pa imava novo temo. Malo za spremembo. Poleg tega se nadejava, da bodo na tej temi delali pingi. Na prejšnji temi so kuhali mulo in niso hoteli delovat.

Karolina se bolj veseli kabelske, jaz pa interneta, a v bistvu nama je končno odleglo, saj več nimava občutka, da sva nekako odrezana od sveta. Sedaj lahko v miru opraviva najine “rituale”, kar pomeni, da lahko prečekirava mail, prebereva bloge in aktualne novice, …

 Seveda morava marsikaj nadoknaditi, vsaj kar se tiče blogov

Kar se tiče Ljubljane - na življenje v prestolnici se počasi, a zanesljivo privajava. Sicer mi je še vedno smešen ljubljanski naglas, Karolina pa pravi, da je mariborski hujši. Ne bi vedel

Danes sva se skupaj z Garminom (beri: Karolino) peljala do NS Rudnik, nato pa sva (zaradi del ob izvozu na obvoznico) šla nazaj do Šiške skozi center. Skoraj sva se izgubila, Garmin je imel rahle težave pri navigaciji. Ah, ta tehnologija

Pismo: (saj ne vem, ali naj se smejim, ali jočem)

Spoštovani starši!
Na zadnjem roditeljskem sestanku smo se med drugim dotaknili problematike rock koncerta na Otočcu. Obljubila sem vam napotke in primerno molitev, s katero boste sebe in otroke lahko izrodili v Božje varstvo ter se tako zavarovali pred vsakim zlom. Ker vsi niste mogli priti na sestanek, želim v tem pismu kratko povzeti, kar sem takrat povedala.
Rock koncerti v javnosti izzvenijo kot živahno in zanimivo zabavno-glasbeno dogajanje, ki je namenjeno predvsem mladini. Ponavadi so precej hrupni in zajamejo širok krog ljudi. Le redki udeleženci pa se zavedajo, da se v ozadju rocka skrivajo negativne sile, ki nam škodujejo. Skoraj vsa taka dogajanja so povezana s satanizmom, s čaščenjem hudiča in preklinjanjem Boga.
Ustvarjalci in izvajalci rock glasbe se posvetijo satanu. V času koncertov so povezani s satanističnimi sektami, ki kličejo zlo na ljudi z namenom, da bi uživali uspeh - slavo in zaslužek. Poslušalci in drugi prebivalci v bližnji okolici pa s tem niso seznanjeni in se tega ne zavedajo. Ritem glasbe in nizki zvoki bas kitar pospešijo srčni utrip in delovanje nekaterih žlez v našem telesu. Poveča se izločanje adrenalina in spolnih hormonov. Posledično so ljudje bolj nervozni, nestrpni, napadalni, včasih evforični in s pretirano potrebo po spolnosti. Poslušanje take glasbe povzroči neke vrste omotičnost, pijanost, razdraženost čutil. Zato rock koncerti povzročijo marsikakšno zlo, ki morda na zunaj ni vidno. ima pa lahko dolgotrajne posledice na kvaliteto našega življenja. V okolju, kjer se koncert izvaja se poveča število prometnih nesreč in drugih nezgod, prepirov med sosedi, spolni razvrat. pa tudi pogostost samomorov in psihičnih obolenj. Še posebej izpostavljeni so majhni otroci, mladina in psihično krhke osebe, predvsem depresivni in shizofrenični bolniki.

Mi, kristjani, imamo možnost, da sebe in druge izrodimo v Božje varstvo in s tem preprečimo marsikakšno zlo. Bog je modrejši od vsakega zla in nas vedno obdaja s svojo Ljubeznijo. Pošilja nam svoje angele, da nas varujejo, daje nam Marijo, da nas ščiti. Jezus je za nas daroval svoje življenje in po krstu smo deležni Njegovega odrešenja. A kako naj v sebi oživimo vse te Božje ponudbe prav v teh dneh, ko smo bolj izpostavljeni zlu? Zelo preprosto!

Najboljša zaščita je prejem zakramentov, sveta spoved in obhajilo pri nedeljski sveti maši. Pomembno je, da se zavestno in svobodno izročimo v Božje varstvo z obnovitvijo krstnih obljub in da se večkrat pokrižamo. Priporočam uporabo blagoslovljene vode. Zvečer in zjutraj z blagoslovljeno vodo pokrižajte otroke in sebe. Z iskreno ljubeznijo izročite v Marijino varstvo vse, ki so vam blizu in ki jih srečujete.

Saj bi mislila, da gre za zajebancijo, ampak o tem sem že nekje brala, vendar se ne spomnim kje …

V Ljubljani imava skoraj vse, tako da nama ne manjka nič. Razen kakšnega TV programa več (trenutno sva tudi brez sobne antene), nekaj dodatnih evrov, saj je šlo vse za nakup potrebnih stvari, znancev, s katerimi bi lahko šla na kakšno kavo (toda to je drug problem, ki bi bil lahko z mojo malo večjo angažiranostjo rešljiv) in kako grozno - tudi brez interneta. Lastnik stanovanja je bil do sedaj na dopustu, tako da se bomo komaj jutri dogovorili glede tega. Študirava, da bova vzela T-2 internet in televizijo (sorry, Siol … ) in že komaj čakava, saj nama je kar malo dolgčas. Pravzaprav, niti ne tako dolgčas, bolj naju muči tisti občutek, da sva čisto odrezana od sveta, saj ne moreva preveriti niti tako osnovnih stvari, kot je vozni red avtobusov. Sicer v ta namen matrava mobitel, vendar ni isto. Zato po celi Ljubljani iščem kakšne e-caffe-je. Pa ne takšne, s cenami 0,5€ za 5 minut, 1,40€ za 15 minut, 2,50€ za pol ure, 3,30€ za 45 minut ter 4 evre za uro¹, ampak takšne, katerih cena je normalna. En evro bi še dala za eno uro. Čeprav so drugod  tudi takšni kafiči, kjer je uporaba interneta zastonj. Robi sicer internet uporablja v službi, pa ga vseeno pogreša še bolj kot jaz. Sicer mi manjka branje blogov med zajtrkom, brskanje po novicah med kavo, gledanje mailov med kuhanjem kosila … Po štirinajstih dneh brez interneta sem se pravzaprav že skoraj navadila brez njega, saj mi tako ostane več časa za kaj drugega. Na primer - končno sem se spravila brati leto dni stare številke National Geographica, ki so se mi nabrale, stanovanje imam čas generalno čistiti vsak dan - vsaj dvakrat (spreminjam se v Monico in Friends) … Po mestu se mi pa tako ali tako ne da sprehajati, ker je prevroče. Resno - čakam na temperature nekje okoli 20 stopinj.

Moram si seveda najti kakšno delo, da še izkoristim teh nekaj študentskih mesecev, ko so pred mano. Kar pa tudi ni enostavno - če si brez interneta. Nimam ravno želje vsak dan stati pred študentskimi servisi in čakati na oglase za delo. Pa še izbirčna sem. Rada bi končno počela nekaj približno podobnega temu, kar bom (upam) počela tudi kot svoj poklic, ali pa vsaj nekje na pol poti do tega, oziroma nekaj takšnega, kjer bom lahko pridobila kašno znanje, ki bi ga morda lahko uporabila pri “ta zaresnih” službah. Hm … rabite na Siolu koga? Lahko delam tudi na klicnem servisu, samo naučiti me morate, da vsak problem reši resitiranje modema. Hecam se. 

1. gre za cenik enega izmed e-caffe-ja v centru

Vzrok za kronično pomanjkanje časa in spanca je dnevna vožnja v Ljubjlano, toda se ne pritožujem, saj po dolgem času…ne, lažem, prvič v življenju počnem nekaj, ker me veseli in nekaj delam z veseljem. Do odhoda v službo nimam nikakršnega odpora - če bi mi kdo to dejal pred časom, bi se pričel smejat. Vožnja bo trajala še ta teden, nato pa bom prebivalec Ljubljane…khm, začasni seveda. Opazil sem, da je v Ljubljani beseda živjo prisotna na vsakem koraku, a jaz se ne dam. Zdravo je moj pozdrav.

Sedaj pa grem “v vodoravni položaj”. Jutri si lahko namreč utrgam nekaj uric spanja več kot v preteklih dneh. Spaaaaaaat.

Najlepše pri tem namreč je, da bo najemnina znašala “le” 250€ na mesec, kar pa kljub majhni kvadraturi, za Ljubljano niti ni veliko. Vsaj glede na ponudbo v nepremičninskih oglasih, kjer takšnih cen ne vidiš prav pogosto, za še manjše kvadrate pa lastniki pričakujejo tudi do 350 evrov - brez stroškov. Ti naju bodo prišli med 50 do 70 evrov, verjetno še dodatnih 20 evrov za internet (čeprav se še odločava med kabelskim ali pa novo Mobitelovo ponudbo), medtem ko se glede TV-ja tudi še vedno odločava med sobno anteno ali kabelsko.

Hvalabogu se je tokrat iskanje stanovanja končalo dokaj hitro. Pravzaprav ni bolj zopernega opravila … S tem imam sicer že kar nekaj izkušenj, saj sem v času študia v Mariboru zamenjala štiri podnajemniška stanovanja. Prvič sem imela srečo, saj mi je ustrezalo prvo stanovane, za katerega sem klicala in se dogovorila za ogled. Naslednji trije poiskusi so bili manj prijetni ter dolgotrajnejši. Veliko telefonskih pogovorov, veliko skoraj že neprijetnih ogledov stanovanj. Kako povedati lastnku že na ogledu, da te stanovanje ni navdušilo? Kar takoj, na licu mesta, naravnost, ali z “bom še poklicala”? Nisem zelo izbirčen človek, vendar ko sem iskala stanovanje, ki bi si ga delila z drugimi cimri, sem vedno ocenjevala še zlasti to, ali mi soba in na sploh celo stanovanje pušča dovolj maneverskega prostora, da se lahko umaknem na samo. Imam trenutke, ko mi pač ni do druženja.

Ugotovila sem predvsem to, da ljudje definitivno ne znajo “prodati” svojih stvari. Nepremičninski oglasi so povsem pomanjkljivi, skop opis ponavadi vsebuje le lokacijo, velikost in kontaktne podatke. Slike so priložene le redko. Čeprav je to, da ni slik, včasih še dobrodošlo - predvsem takrat, ko se oddaja manjše stanovanje, saj znajo slike prav skaziti realno situacijo in se ti zdi prostor še manjši, ko je v resnci. Tudi oglasi agencij, od katerih bi pričakovala, da se bodo svojega posla lotili bolj profesionalno, so taki … za en drek. Mimogrede, stanovanja nisem nikoli iskala z njihovo pomočjo. Ne maram posrednikov, sovražim dajanje provizij in napitnin, poleg tega pa še nisem slišala za nobeno dobro izkušnjo z njimi …

Če bi sama oddajala ali prodajala nepremičnino, bi se vsekakor potrudila že pri oglasu, ter skušala napisati čimveč, predvsem:

• lokacija in velikost,
• razporeditev prostorov, oprema,
• priključki,
• okolica, prometne povezave,
• od kdaj je stanovanje vseljivo,
• finančne podrobnosti - najemnina/kupnina, varščina, stroški …,
• možne zahteve.

No, pri tem slednjem lastniki stanovanj včasih res pretiravajo. Razumem, da v stanovanju ne želijo imeti velikega psa, ne vem pa, kakšno škodo lahko na opremi naredi npr. trimesečni dojenček. Ja, jasno mi je, da je lastnina lastnikova absolutna pravica in imajo vso pravico biti malo izbirčni, vseeno pa imajo včasih res čudne predstave.

Kakorkoli, dober oglas prihrani kar nekaj težav, predvsem pri klicih “informativne narave”, ko se pokliče najprej sploh za to, da se izve kolikšna je najemnina. Za 25m2 400 evrov in 1000 evrov varščine? Hvala za odgovor, ta podatek bi lahko navedli že v oglasu, pa vas zdaj ne bi motila s klicem.

22 kvadratov … Jezus! Nikoli še nisem živela v tako majhnem prostoru. Sicer je moja zdajšnja soba velika le 8m2, vendar je je stanovanje vseeno nekoliko večje, doma pa tako ali tako živim v hiši … Itak je pa to le začasna rešitev. No, se bova pa toliko bolj stiskala … dokler si ne bova začela it na živce.

Letos se je koncert, ki vsako leto ob pričetku poletja mestu Maribor le vdahne nekaj mainstream¹ rock vzdušja, vrnil na prenovljeni Ljudski vrt. Povsem tipično je mati narava popoldne obvezno poskrbela za dež, kot je že tradicionalno za dan koncerta, obiskovalcev pa je bilo nekje med 4000 in 4500. Vsaj kot sem kasneje prebrala, štela jih seveda nisem. Torej, za tak dogodek relativno malo, taisti koncert pa je v preteklosti zagotovo videl že več poslušalcev. Treba je pač kupiti karto za 15-20€, medtem ko je podoben open-air koncert radia City pred 20000 ljudi, kjer zadnje čase kraljujejo razni “turboti”, le praktično zastonj. V Mariboru pač kraljuje drugačna scena. No, čeprav sem bila prijetno presenečena nad odzivom na Cicrom open air koncert pred tedni.

Štadion se je izkazal za akustično zelo primeren za glasbene dogodke, čeprav je bil sam oder postavljen malo predaleč od tribune, namenjene za obiskovalce, ki si koncerta pač niso želeli ogledati na parterju, pod odrom.

No, ne mislim predolgo bluziti, tak nimam o čem. Želela sem samo opozoriti na izjavo iz naslova. Saj ni tako hudo, ali pač?

Še nekaj fotk:

Najprej je nastopila skupina Not’n'Vun, alias “Metallica cover band”, ki me pravzaprav niti ni pustila ravnodušno … Ob igranju največjih hitov Metallice sem “sodelovala” z njimi, kolikor se je na tribuni, 65 metrov oddaljeno od odra² - zaradi tega je tudi spodnja slika slabše kvalitete, pač dalo. Me like Metallica.

Nadaljeval je Magnifico s svojim značilnim in simpatičnim nastopom. Hm, starejši hiti so mi bolj všeč kot novejši. Pa bolj akustična izvedba le-teh ta petek gor ali dol.

Občinstvo je povsem navdušil Giboni³, meni totalna neznanka. V bistvu sem pred nastopom mislila, da morda poznam največ dva njegova komada, izkazalo se je da mi je bil znan njegov celoten repertoar, nekje na mojih policah pa se celo nabira prah na njegovem sicer copy-paste Miraklu. Ali ste vedeli, da je avtor Dragojevićeve Cesarice on? Itak ste. No, jaz nisem. Nekako ne spremljam hrvaške glasbene scene, tako da je bil ta podatek zadnjič zame “vsak dan nekaj novega” moment. Pravzaprav - glasbe podrobneje ne spremljam že kakšnih pet let. Nimam pojma, kdo je danes in, kdo ne. Kar se tiče glasbe, sem ostala tam nekje v devetdesetih letih. Sem za Guns’n'Roses in nimam pojma kdo so Arctic Monkeys. Tako nekako.

Torej, Giboni me je pozitivno presenetil. Odličen nastop: že za uvod udaren hit, koketiranje z občinstvom ter s kamermanom, kateremu je prepustil mikrofon za nekaj odpetih verzov, sam pa med tem poprijel za kamero in se mu mimogrede ponudil še za ženitnega posrednika, pihaje na dušo številnim fanom … Užival je in občinstvo z njim.

Pred množico vreščavih najstnic nastnikov je koncert z kot vedno brezhibnim nastopom zaključila Siddharta. Do zaključka prve pesmi sem nekako še zdržala v četrti vrsti⁴, toliko, da sem pač uspela narediti en škljoc na oder, potem pa sva se raje umaknila v ozadje in se pomešala med občinstvo 25+. Še vedno trdim, da je prvi album Id njihov najboljši izdelek. In da je bil Tomi takrat bolj “lušten”. Ampak takrat sem bila v 1. letniku gimnazije … Vendar - vreščava najstnica vseeno nisem bila nikoli.

Luštno slovo od Maribora. Sicer prihaja še Lent, letos znova z nekaj odličnimi nastopajoči, vendar ga tokrat verjetno preskočim.

1. bolje išta nego ništa
2. saj potem sem šla naprej, hehe
3. zame sprva presenetljiv izbor organizatorjev
4. daj spni si lase, če se že misliš razmetavati na koncertu!! jebote