Kako odstraniti vinjeto?

1.02.2010

Januar se je iztekel, kar pomeni, da vsi, ki se vozimo po avtocestah ali ljubljanski obvoznici, od danes naprej potrebujemo novo vinjeto, ki je za razliko od stare (oranžne) tokrat modra. Seveda se znajdemo pred težavo: staro vinjeto je potrebno odstraniti, kar pa utegne biti manjša “težavica”.

Hitro se namreč zgodi, da na vetrobranskem steklu ostanejo sledi lepila ali koščki vinjete. Nekateri so “zavohali” dober posel, denimo AMZS, ki za odstranitev vinjete računa svojim članom zaračuna šest evrov, nečlanom pa 7,5 evra.  Odločitev kako odstraniti vinjeto, je prepuščena vsakemu posamezniku posebej, ampak osebno teh šest evrov raje zapravim za kaj drugega.

Seveda obstajajo različni načini za odstranjevanje vinjete (aceton, fen, …), sam pa sem uporabil tole strgalo.

strgalofoto.jpg

Prodajajo ga na bencinskih servisih, stane pa 99 centov. Z njim sem za odstranitev vinjete potreboval dobrih pet minut, verjetno pa bi šlo še hitreje, če bi pred tem vinjeto navlažil. Strgalo se ne uniči takoj, ampak zadostuje vsaj odstranitev dveh ali treh vinjet (preverjeno). Edina pomanjkljivost tega načina je ta, da se vinjeta pri odstranjevanju “razleti” na kar nekaj majhnih koščkov, zato moraš biti malo previden – razen, če imaš tako ali tako namen počistiti oziroma obrisati notranjost avta.

Veselo odstranjevanje. Na kakršenkoli način že.

  • Share/Bookmark

Parni valjak marca v Sloveniji

24.01.2010

Dobra novica za vse oboževalce hrvaške skupine Parni valjak – Aki, Hus in druščina marca po dobrih štirih letih prihajajo v Slovenijo, predvideni pa so trije koncerti.

Legendarna hrvaška skupina, ki je z delovanjem prenehala zadnji dan leta 2005, konec lanskega leta pa se znova vrnila na glasbene odre, se po končani turneji Karlovačko live, ki je zajela devet hrvaških mest, med drugim podaja tudi v Slovenijo. Na uradni spletni strani skupine je namreč moč zaslediti, da so za marec načrtovani trije koncerti v Sloveniji, in sicer v Ljubljani, Mariboru in Novi Gorici. V Ljubljani bo prizorišče Hala Tivoli, koncert pa je predviden za 28. marec, medtem ko za Maribor in Novo Gorico še nista znana ne termina ne lokaciji koncertov. Po navedbah na spletni strani skupine naj bi več podrobnosti sledilo kmalu.

Mimogrede: tukaj lahko poslušate vse doslej izdane albume zagrebške skupine, ki je bila ustanovljena davnega leta 1975.

No, na koncertu v Zagrebu (v razprodani Areni Zagreb) sva s Karolina že bila, Ljubljana pa očitno sledi marca. Ali bova raje šla na koncert v Mariboru? Hm …

  • Share/Bookmark

(ne)Bloganje in najine ugotovitve

30.04.2009

V zadnjem času – no, zadnjih tednih in mesecih – s Karolino precej zapostavljava blog. Zakaj? Najpreprostejši izgovor bi seveda bil pomanjkanje časa, toda … Verjetno se nama zdi, da se v najinem vsakdanu ne dogaja nič posebnega.

Kakorkoli – sklenila sva na kratko “nadoknatiti” zamujeno …

V minulih tednih in mesecih se je v najinem vsakdanu med drugim dogajalo naslednje:

  • ugotovila sva, da naju ropot,  ki ga povzročajo zgornji sosedi, sploh več ne moti
  • hotela sva iti na Rožnik in Golovec – zaenkrat nama še ni uspelo. Tudi Šmarna gora je v najinem načrtu. Karolina je že ugotovila, kje se nahaja, torej je prvi korak narejen
  • “odkrila” sva, da imava pred nosom pekarno, ki je odprta 24 ur na dan. Priročno
  • posodobila sva najin računalniški “hardware”. Beri: oba sva ponosna lastnika novega prenosnega računalnika
  • nisva še našla ročne avtopralnice na žetone, kjer si avto opereš sam
  • Karolina se ponaša z novim (rabljenim) jeklenim konjičkom. Če mu je nadela kakšno ime, ne vem – vsaj meni ga ni zaupala. Poleg tega se je, odkar je v Ljubljani, naučila vozit
  • pleskanje stanovanja ni zabavno. Čiščenje prav tako.
  • prvič letos sva se rolala. Prilagam dokaz

rolanjeprvic.jpg

  • ne veva, kam bi se podala na dopust
  • točke na Mercator Pika kartici se neverjetno hitro nabirajo. Hrana je (pre)draga
  • Karolina je našla cenovno ugoden, a za njene potrebe in okus primeren frizerski salon (glede frizerja je … zahtevna)

No, za danes je dovolj. Bova še naprej zapostavljala blog? Upam, da ne.

  • Share/Bookmark

Ena o avtomobilih

24.01.2009

Vozniški izpit sem naredil (hja, skoraj že davnega) leta 1999. Ko sem v roko dobil tako željen “roza” dokument, še nisem imel svojega avta. To je pomenilo, da sem tedaj občasno sedel za volan naše družinske (khm, robustne) lade samare in z vsakim novim kilometrom počasi, a vztrajno, nabiral izkušnje.

Po nekaj mesecih sem se lahko pohvalil s svojim prvim avtom: sosed je prodajal jugota, ki je bil zelo dobro ohranjen. Žrtvoval sem vse svoje prihranke, ki jih ni bilo ravno veliko, kakšnih 20.000 bivših tolarjev pa sta primaknila starša in postal sem ponosen lastnik rdečega juga koral 60, ki se je ponašal z letnico 1990 in celo s tem, da ni imel čoka.

Na svoj prvi avto sem bil ponosen. Na menjalnik, ki je bil dokaj čuden (tudi ko si imel v prestavi se je zdelo, kot da imaš v “leru”) in s katerim so se lahko “pohvalili” vsi jugoti, sem se navadil. Hkrati sem izkusil, kako je, ko moraš plačevati gorivo, če se želiš vozit, ter tudi to, da moraš svojega jeklenega konjička vsake toliko časa preventivno peljati na servis, kar te spet stane, a brez tega ne gre.

Po dveh letih sem jugota (prodal sem ga prijatelju, ki je bil z njim več kot zadovoljen) zamenjal za staro, razmajano (no, to sem žal spoznal šele kasneje) alfo 33 (letnik 1987), od katere sem se ločil po slabem letu dni. Sicer je bil avto kupljen od “zaupne” osebe, toda to je že zgodba zase. Čez približno pol leta sem postal lastnik tretjega avtomobila v svoji karieri. Po “jugoslovanu” in “italijanki” je na vrsto prišel “francoz” – renault 5 ali petka po domače.

To je bil moj doslej “najnovejši” avto, saj je bil izdelan modernega leta 1992. Bil je brez centralega zaklepanja, brez servo volana in podobnih zadev, ampak se znova nisem pritoževal, saj je bil avto odlično ohranjen. Po dveh letih, leta 2007, če se ne motim, sem petko zamenjal za alfo 75, ki jo vozim še danes. Tokrat ni šlo za razmajano kripo, temveč za alfico, ki ima – poleg tega, da je bila bolj udobna – celo centralno zaklepanje, servo volan in klimo. Pri letniku nisem napredoval, saj se alfa ponaša z istim letom izdelave kot petka. Okej, priznam: tudi s to alfo sem imel nekaj težav in sem jo nekajkrat preklel, a ni šlo za kakšne večje napake, ampak bolj za splet okoliščin. Sicer ne vem, ali mi dejstvo, da teh alf ni veliko na naših cestah (doslej sem videl dve, eno v Mariboru in eno v Ljubljani), laska ali ne. Edino, kar me pri tej alfi včasih (pozimi) moti, je zadnji pogon, ki – ob pomanjkanju elektronike – včasih ni najbolj praktičen.

Sedaj imam končno redno zaposlitev in opravljam delo, pri katerem zares uživam, kar pomeni, da so pogoji za zamenjavo avta izpolnjeni. V zadnjih tednih vedno znova v glavi preigravam različne scenarije o tem, kateri jekleni konjiček bi lahko zamenjal alfo. Seveda bi si najraje privoščil nov avto – tale mi je že nekaj časa všeč, imel bi tudi tega, več kot zadovoljen bi bil tudi s tem. A se mi zdi, da se mi nakup novega avtomobila ne splača. Prvič zaradi cene (če s punco živiš v podnajemniškem stanovanju, si kupuješ hrano in imaš ostale stroške, dvakrat premisliš, ali si pripravljen mesečno odšteti xxx znesek za to, da se boš vozil v novem avtu), drugič pa zaradi izgube vrednosti. Okej, mogoče si še premislim, toda zaenkrat vse kaže na to, da bom kupil kakšen rabljen avto, star največ pet let, za nakup pa si bom vzel dovolj časa (najkasneje do septembra).

Ugotovil sem, da sploh še nisem imel avta, ki bi bil vsaj mlajši od leta 1995. Ob tem nenehno videvam fante, stare okrog 20 let, ki se naokrog prevažajo v novi BMW-jevi petki, kakšnem audiju a4, raznih mercedesih. Vem, da v veliki večini primerov avto ni njihov, temveč od staršev; s čemer ne mislim posploševat – če nekdo dela in ima spodobno plačo, poleg tega pa živi pri starših in nima skoraj nikakršnih stroškov ter se pač “zapufa” za tak avto, me to sploh ne moti. Ali če se za nakup avta odločita skupaj s punco, itd. Motijo me le “frajerji”, ki se prevažajo naokrog z avtom od staršev ter mislijo, da lahko na cesti  bolj ali manj počnejo vse, kar se jim zljubi. Njihovo geslo je seveda: Voziti in biti opažen.

Zadnjič sem na avtobusu mimogrede preslišal pogovor dveh punc. Ena je naredila izpit za avto in se prijateljici potožila, da se bo morala sedaj naokrog prevažati z maminim peugeotom 206, ki je pač, citiram: kanta. Prav zanima me, kaj bi menila, če bi “morala” sesti za volan kakšne petke ali škode felicie. Od študenta, ki dela pri nas, sem v pogovoru izvedel, da skoraj nov polo, star kakšni dve leti, največ tri, ni njegov, temveč od staršev – lahko se z njim vozi po mili volji in ga praktično uporablja le on, za bencin in servise pa mu ni potrebno dati niti centa.

Ne, ne smilim se samemu sebi in se ne pritožujem. Vse avte sem si bolj ali manj kupil sam, sam sem jih vzdrževal in sam sem plačeval servise. Na to sem ponosen. Zdi se mi, da nekateri sploh ne cenijo določenih stvari. Verjetno bi ogrooomno število mladih voznikov, ki jim starši takoj, ko naredijo izpit, kupijo ali podarijo avto, razmišljalo popolnoma drugače, če bi si morali avtomobil kupiti sami (starši bi jim avto kupili, oni pa bi ga morali odplačevati). Da ne omenjam tega, da bi se ego nekaterih znižal na bistveno nižjo raven.

Še enkrat ponavljam – normalno je, da ima vsak starš svojega otroka rad in bi mu rad omogočil ter dal vse, kar lahko. Toda nekateri res pretiravajo in nič ne razmišljajo. Kaj ti pomaga, če sinu, ki je pravkar naredil izpit in nima praktično nobenih izkušenj (trdno sem prepričan, da si izkušnje nabiraš šele, ko narediš izpit in pričneš vozit), kupiš avto z 1,6 ali 2,0 motorjem in si tako srečen, ker se sin vozi v “varnem” avtomobilu, nato pa ga – nevešč močnejšega motorja, saj je v avtošoli vozil bistveno šibkejši avto, brez izkušenj in poln samozavesti – po možnosti razbije. A eni starši se ne naučijo ničesar in menijo, da njihov sin pa že ni kriv, sigurno je kriva cesta ali kakšen drug dejavnik. Glavno, da je sin preživel, bodo že kupili nov avto.

Ne rečem, da je narobe, če starši pomagajo svojemu otroku in mu denimo prispevajo polovico denarja za avto ali mu plačajo registracijo le tega. Ali če mu po “netržni” ceni prodajo svoj avto.

V glavnem: če pri nas ne bi veljalo, da moraš imeti boljši avto kot sosed oziroma je da je avto glavni statusni simbol, potem bi bilo življenje veliko lepše. Da ne govorim o vsakdanu na cestah …

  • Share/Bookmark

Dogodivščine v “Meku”

7.01.2009

Včasih je med popoldanskim “šihtom” luknja v želodcu prehuda in potem je od časa do časa edina pametna rešitev – poleg črpalke čez cesto, kjer poleg gore in sladkarij ter čipsa najdeš bolj ali manj neužitne sendviče ter dostave – hiter skok do bližnjega McDonald’sa (okej, o mojih obupnih prehranjevalnih navadah se bomo zgražali drugič).

Na hitro si zapomnim želje sodelavca glede malice in odhitim proti “Meku”. Ponavadi je tako, da sem v vrsti tretji, četrti, tako da imam dovolj časa, da se “zgražam” nad nekaterimi. Takšni in podobni prizori, ki jih bom na kratko opisal v spodnjih vrsticah, se dogajajo vedno znova (been there, done that).

Pred blagajno se znajdeta “frajerski, pameten” oče, ki ponosno “naključno” vrže na pult ključe od Mercedesa, ter njegov rahlo debeluškasti, od “oka” desetletni sin, za njima pa na postrežbo čaka mlajši par.

Uslužbenka na blagajni: Dober dan, izvolite.

Oče sinu: Kaj boš imel?

Sin: Hepi mil.

Oče uslužbenki (frajersko): En hepi majl bo mel.

Uslužbenka: Ja, s čem pa?

Oče: Kak s čem? En hapi mejl bo mel.

Uslužbenka: Razumem, toda s čem – lahko si izbere hamburger, čizburger, piščančje medaljončke ali ribje palče.

Oče sinu: No, povej kaj boš.

Sin (po treh minutah in večanju vrste): Piščančje medaljončke.

Oče uslužbenki: Piščanca bo.

Uslužbenka: Kakšno omako pa dam zraven?

Oče: Ja, dajte eno ja.

Uslužbenka: Katero? Imamo sladko-kislo, …

Oče (prekine jo sredi stavka): Ja, dajte to, samo če ni preveč kisla …

Uslužbenka (zavijajoče z očmi): Ne, gospod. Mi še poveste, katero pijačo ste izbrali?

Oče: Ne, pijače pa ne bomo imeli, samo hapi mil.

Uslužbenka: Gospod, pijača je vključena. Lahko dobite koka-kolo, fanto, sprite, pomarančni sok ali kakav.

Oče sinu: Kaj boš pil?

Sin: Vseeno …

Oče uslužbenki: Dajte mu koka-kolo.

Uslužbenka: No, sedaj pa bi vas prosila le še, če mi poveste, za katero igračko ste se odločili.

Oče: Igračko?

Uslužbenka: Ja, igračo. Dobite jo lahko le v “mepi milu”.

Oče sinu: Katero igračko boš mel?

Sin: Katere pa so?

Oče uslužbenki: Kaj pa mate?

Uslužbenka (pokaže na veliko tablo, kjer piše, katere igračke so na voljo): Te tukaj.

Oče sinu: Kaj boš mel?

Sin (po daljšem premisleku se odloči): Tisto ta levo zgoraj.

Končno dobita naročeno, k pultu pa pristopi mlad par, ki je pred tem dobrih pet minut čakal v vrsti.

Usluženka: Dober dan, izvolite.

On njej: Kaj boš imela?

Ona njemu: Ne vem. Kaj boš ti?

On: Ne vem … pojma nimam

Ona: Pokaže na tablo: Kaj če bi tisto vzela?

On: Ne, to mi ni dobro. Kaj pa tisto ta drugo?

Ona: Ne, tisti pa meni ni všeč.

Gledata v tablo in se čez nekaj časa končno odločita: Dva big mac menija bi prosim.

Uslužbenka zloži vse na pladenj in pokasira, nato pa ona reče: Joj, jaz pa sem se zmotila. Imela bi en čiken meni prosim …

Uslužbenka uredi zadevo in si končno oddahne, nato pa k pultu znova pristopi oče, ki je prej s sinom naročeval hepi mil.

Oče: Napačno omako se mi dali v hepi mejlu.

Uslužbenka (pogleda omako, ki jo v roki drži oče): Gospod, saj je prava: sladko-kisla. Saj ste rekli, da boste imeli sladko kislo.

Oče: Ne, rekel sem, da bi imel kečap. Lahko zamenjate?

Uslužbenka: To pa žal ne gre. Kečap morate dokupiti, sladko-kislo omako in še tri druge pa so že vključene v ceno.

Oče: Dobro, dajte mi prosim eno drugo. Katere imate?

Uslužbenka: Imamo še gorčično omako, curry omako in žar omako.

Oče: Dajte tisto na žaru.

Usluženka zamenja omako, oče pa se počasi, po “frajersko”, oddalji od pulta …

  • Share/Bookmark